Zadnjih nekaj tednov je bilo, milo rečeno, napornih. Zadnji mesec nas virusi in bakterije enostavno nočejo zapustiti. Ne spomnim se leta, kdaj so nazadnje tako trdovratno vztrajali.

Zadnje leto, ki sem ga preživela, je bilo napolnjeno z nešteto urami gospodinjskih opravil, trudu za čim bolj zdravo uvajanje goste hrane ter vsakodnevni negi dojenčice. Polno je bilo tistih lepih, nežnih trenutkov, ki jih ne bi zamenjala za čisto nič na svetu. Vsako obdobje življenja ima svoje pozitivne in negativne plati. Na srečo sem trenutno tu, kjer sem, najbolj zadovoljna in poskušam užiti vsak trenutek - no, zagotovo ne nadležnega pucanja, ampak crkljanja, objemanja, poljubljanja in preživljanja časa z mojimi. Za čisto in urejeno stanovanje bo pa še čas. Vsaj upam - mogoče že pri 40. :D Za moj tokratni outfit je znova poskrbela Nina iz Laprine. Hvala! <3

Velikokrat me vprašate, če ima naša Ronja kakšno povezavo z Ronjo, razbojniško hčerjo, pisateljice Astrid Lindgren. Zato sem se odločila, da pojasnim, zakaj smo se odločili za Ronjo oziroma še bolje, kako je lušno ime našlo prav njo.

Pa sva na koncu porodniške, na koncu najinega čisto prvega skupnega obdobja.

Ob prehodu starega v novo leto sem prebrala kar nekaj blogov mojih, zdaj lahko rečem že prijateljic, ne več samo blogerskih kolegic, o bloganju in smislu bloganja v letu 2018. Danes, ko se je na spletu in Facebooku pojavilo toliko novih blogerk, da jim niti približno več ne morem slediti in je trg zasičen s toliko informacijami, da je vse skupaj že več kot nepregledno.

Začutim, kako me nekdo vleče za lase. Potem me grobo zagrabi za nos. Zaslišim čebljanje in cviljenje ... Dobro jutro! Oh, (spet) prezgodnje nedeljsko jutro. Po meni pleza 10-mesečna Ronja, kmalu pa iz sosednje sobe zaslišim še 4-letno Saro: 'Maaami, luuulat!' Mož se samo dvakrat obrne v postelji in spi naprej. Kako je to lahko fer?! Popolnoma nenaspana zaradi pogostega nočnega zbujanja se odpravim do kopalnice, previjem mlajšo in pomagam starejši. Še preden se sama utegnem usesti na stranišče, že zaslišim Saro: 'Maaami, nedelja je! Bomo delali palačinke!' 'Seveda bomo delali palačinke,' odvrnem, čeprav bi najrajši požrla včerajšnjo obljubo, se vrnila v posteljo ter si potegnila odejo čez glavo.

Tale mala dojenčica mi je 10 mesecev nazaj ukradla srce. Neverjetna je. Shodila je pri 9 mesecih in 2 tednih in sedaj je neulovljiva. Kombinira hojo po dveh in kobacanje in v parih sekundah je na drugem koncu stanovanja, če se tako odloči. Čeblja in se pogovarja, najraje s tistimi, ki jih pozna, čeprav nasmehe tudi trosi naokrog in zanje nihče ni prikrajšan.

V glavnem, že odkar se spomnim, sem rada urejena. Sicer za to ne zmečem na stotine eurov na mesec, pa tudi ne rabim vsakega kosa, ki je tisto sezono ultra moderen - rada pa malo pokombiniram kakšne nove kose in vsake toliko malo osvežim svojo garderobo. Odkar pa sem na porodniškah pa - mamice veste, kako je to - grem v trgovino, ker nuuujno rabim kakšen nov kos zase, privlečem pa domov vrečo cot za otroka. Kadar šopingiram online, me pa tako ali tako po minuti ali dveh zanese na otroški oddelek.

Zadnjič sem načrtovala teden - kdaj bova z malo počeli kaj, kako se bova organizirali glede na njene spance, kdaj je najbolj primeren čas za obiske in podobno. In uganite kaj? Mala se je odločila, da ji je popolnoma vseeno za to, kakšne načrte sem jaz naredila. Še več, čisto vseeno ji je, če je do sedaj hodila spat ob 10h zjutraj in 2h popoldne, ona bo pač zdaj zaspala že ob 9h, popoldan pa po možnosti sploh ne bo hotela spat: 'Mami, ti se pa pojdi solit s svojimi načrti in planiranjem.' Ob takih natempiranih dnevih in tednih, to mala zavrača vse možnosti ukalupljanja v neke razpredelnice, me zna…

Kot vse novodobne princese, je morala imeti tudi Ronja fotkanje za 9 mesecev. Hecam se! Te priložnosti kot mama fotografinja itak nisem mogla izpustiti, sva morali stestirati nekaj dodatkov za praznična fotkanja zunaj, da bo šlo vse kot po maslu.