Najprej naj poudarim, da ta zapis ne more služiti kot univerzalen recept, po katerem se bo vsak otrok zagotovo naučil smučati. Vse, kar sem zapisala spodaj, je moje mnenje in izhaja iz osebne izkušnje. Upam pa, da boste v njem našli kakšno koristno informacijo, ki vam bo pomagala pri tem, kako se lotiti učenja smučanja pri vaših otrocih.
- Dober zgled je super motivacija.
Seveda to ni pravilo, pri nas pa drži, da je zgled zelo dobra motivacija. Moj mož, pa tudi jaz, čeprav zaradi nosečnosti zadnja leta manj, smučava. Mož velikokrat pred otroki govori o smučanju, smučarski opremi, o smučeh in njihovem vzdrževanju. Ker se dedi s tem občasno tudi ukvarja, otroci tudi spremljajo cel proces servisiranja in nastavljanja smuči, tako da jim je vse znano že od malih nog.
Pri nas je mož po kakšnem smučarskem izletu otrokom pokazal fotografije in povedal, kaj so počeli. Nekajkrat smo se odpravili tudi na družinski izlet, na katerem sva se pri smučanju izmenjevala, tisti ki ni smučal pa je medtem počel z otroki druge zabavne stvari na snegu. Tako sva jim šport in smučišča približala že takoj na začetku življenja.
- Upoštevajte zanimanja otroka.
Ne bo vsak otrok enako zainteresiran za smučanje. Ali bo stal na smučkah pri treh ali petih letih, pa verjetno v končni fazi ne bo pomenilo velike razlike. Pravijo, da je čas za resnejše učenje smučanja od 4. leta dalje. Jaša je šel recimo na svoj prvi tečaj pri dobrih šestih letih, Sara pa pri štirih in pol. V kolikor Sara ne bi pokazala interesa, bi verjetno z vsem skupaj še malo počakali.
Otroci lahko, ko prvič stopijo na smučke, hitro ugotovijo, da je smučanje mogoče malenkost težje, kot so si sprva predstavljali. Zato se mi zdi smiselno, da jih spodbujamo, hkrati pa jim pojasnimo tudi, da mogoče ne bo šlo vse tako gladko, kot si predstavljajo.
- Kupite vso potrebno opremo.
Topla oblačila, pancarji, smučke, palice, čelada … Vse skupaj zna biti precejšnji finančni zalogaj – na začetku pa otroci opremo prerastejo praktično vsako leto. Seveda lahko vse kupite novo, v kolikor je to mogoče, se bom pa v nadaljevanju osredotočila na različne možnosti, kako priti do oblačil in opreme na bolj ugoden način.
Pomembno je, da je otrok na smučišču primerno oblečen – da ga ne zebe in mu ni prevroče. Slovenske mame smo na splošno znane po tem, da moramo otroke zadekat do vratu, da jih ja ne bo zeblo. Sari je hitro vroče, zato jo oblečem kot čebulico, da se lahko po potrebi sleče – čeprav se ne. Vsaj na tečaju ne. 😀 Najbolj pomembno je to, da ji je udobno. Zelo sem zadovoljna z zimskimi oblačili nižjega cenovnega ranga – na primer iz Lidla, ki odlično služijo svojemu namenu glede na ceno. Ugodnejša možnost je tudi kupovanje zimskih oblačil na razprodajah za leto vnaprej – po tretjem letu je že lažje predvideti številko otroka za naslednjo sezono.
Na srečo je smučanje v slovenski kulturi zelo zakoreninjeno in ima skoraj vsaka vas svoj smučarski servis. Slišala sem, da nekateri ponujajo možnost nakupa rabljene opreme, primerne za velikost otroka, ki jo lahko potem, ko jo prerase, z nekaj doplačila zamenjate za večji poservisiran komplet. Preverite, če je kakšen tudi v vaši okolici. Za nekatere razpone številk noge obstajajo tudi raztegljivi pancarji (in drsalke), ki lahko otroku služijo več kot eno sezono. Sara ima trenutno pancarje v velikosti 31-35. Ugodna opcija so še smučarski sejmi na začetku vsake sezone in Bolha.
- Otroka peljite na smučišče na nekaj individualnih ur smučanja.
Midve s Saro sva to točko odkljukali lani, ko sem bila še (visoko) noseča. Še na dan, ko sem rodila, sva imeli splaniran obisk smučišča. 😀 Najprej sem se učenja lotila sama, potem je prevzel dedi – tudi učitelj smučanja. Sara pa ni poslušala nobenega od naju, se metala po tleh – napredka enostavno ni bilo. Hitro smo se odločili, da si prihranimo nekaj živcev ter se odločili za učitelja.
Na začetku svojih prvih dveh ur se je Sara prvih 20 minut (ja, tretjino ure!) jokala in sploh ni hotela sodelovati, pa čeprav je bila doma nad idejo navdušena. Ko se je končno pomirila in ugotovila, da nima druge možnosti, kot da sodeluje, je bil napredek res bliskovit. Kmalu je ugotovila, kako napreduje, kar je bila še dodatna motivacija za nadaljnje sodelovanje. Po štirih ali petih individualnih urah v obdobju enega meseca se je počasi začela samostojno peljati na smučeh. Naj omenim še, da je smiselno, da pustite otroka samega z učiteljem tako, da vas tudi od daleč ne vidi.
- Vpišite otroka na smučarski tečaj.
Letos, pri njenih dobrih štirih letih, sem začela razmišljati o smučarskem tečaju. Nisem bila povsem prepričana, če je že zrela za podvig – gre namreč za celodnevno zadevo – zjutraj ob 7h jih avtobus odpelje, ob 15h pa se vrnejo. Ko sem Saro vprašala, če bi šla, je bil njen odgovor povsem nedvoumen: ‘Ja, seveda bi šla! Komaj čakam!’ Sledili so trije tedni, ko je kooomaj čakala, da se smučarski tečaj začne, ko bo šla sama na avtobus in smučala. Bila sem res presenečena, saj tako pozitivnega odziva nisem pričakovala. (Jaša je na primer dejal, da ne bi rad razlagal zakaj, ampak na tečaj enostavno ne gre.)
Odločili smo se za Smučarsko šolo Prvak, ki pobira otroke iz Ljubljane (Vič), Brezovice in Dragomerja. Učenje pri njih poteka v različnih težavnostnih skupinah, Sara je bila tokrat v eni od začetnih skupin. Prvi dan je bila malo razočarana, ker še niso šli na hrib – pa mislim, da je bilo to glede na to, da je imela nove, večje pancarje in daljše smuči, povsem logično. Tretji dan je imela manjšo krizo, za katero ocenjujem, da je bila predvsem posledica zgodnjega vstajanja in utrujenosti, ki jo je uspešno prebrodila. Vsak dan posebej se je s tečaja vrnila navdušena ter veselo razlagala o tem, kaj se je tisti dan naučila.
Vse moje skrbi so bile odveč. V smučarski šoli so imeli dovolj osebja – tako učiteljev smučanja, kot spremljevalcev, ki so poskrbeli za to, da otrokom ni bilo vroče ali mrzlo, da so v miru pomalicali in se imeli super. Pričakovala sem, da bo mala na avtobusu skoraj ves čas spala, pa ni – je bilo očitno preveč zabavno. 🙂
Zadnji dan smo šli navijat za Saro na smučišče na Soriško planino, kjer so imeli otroci Smučarske šole Prvak mini tekmo. Nato nam je, zelo ponosna, pokazala svoje na novo pridobljeno znanje. Skupaj sva šli na vlečnico – krogce in po blagem hribu je brez težav odvijugala v dolino. No, ona bi šla sicer od vsega navdušenja kar naravnost, ko pa sem jo spodbudila k zavijanju, ga je obvladala.
Na smučarskem tečaju pri Prvakih ji je bilo tako všeč, da komaj čaka, da gre spet! Jaz pa že komaj čakam, da se bomo skupaj podili po belih strminah. 😀
Še video – malo mi je nagajal fokus, pa recimo, da za pokušino vseeno bo. 🙂
