Začutim, kako me nekdo vleče za lase. Potem me grobo zagrabi za nos. Zaslišim čebljanje in cviljenje … Dobro jutro! Oh, (spet) prezgodnje nedeljsko jutro. Po meni pleza 10-mesečna Ronja, kmalu pa iz sosednje sobe zaslišim še 4-letno Saro: ‘Maaami, luuulat!’ Mož se samo dvakrat obrne v postelji in spi naprej. Kako je to lahko fer?! Popolnoma nenaspana zaradi pogostega nočnega zbujanja se odpravim do kopalnice, previjem mlajšo in pomagam starejši. Še preden se sama utegnem usesti na stranišče, že zaslišim Saro: ‘Maaami, nedelja je! Bomo delali palačinke!’ ‘Seveda bomo delali palačinke,’ odvrnem, čeprav bi najrajši požrla včerajšnjo obljubo, se vrnila v posteljo ter si potegnila odejo čez glavo.
Ronjo pustim, da kobaca po dnevni sobi, s Saro pa na pult zloživa vse potrebno za pripravo palačink. Pripraviva moko, mleko, jajca, grški jogurt, v globinah omare poiščeva še pecilni prašek in nekaj malega sladkorja. Ko najdeva še primerne posode in palični mešalnik, se ustvarjanje prične. Ne mine minuta, ko do naju že prikobaca Ronja in se mi začne obešat po nogi – tudi ona bi rada videla, kaj se dogaja. Po tem, ko ločim beljake in rumenjake, Sari prepustim kontrolo nad paličnim mešalnikom, kar jo seveda popolnoma navduši. Koga briga beljak, ki leti po celi kuhinji, super je, ker je lahko vključena v pripravo in navdušeno sodeluje in sledi mojim navodilom. V posodo z rumenjaki mi pomaga stresti moko, pecilni prašek in malo sladkorja, doda še dve žlici grškega jogurta in mleko in potem naprej stepa beljake. Vmes mi nekako uspe pritisniti tipko za kavo v kavomatu, ki začne s pripravo toplega napitka.
V jutranjem kaosu začnem obupavati nad mešanjem mase na roke, zato vse skupaj stresem kar v blender. Sara se seveda zakadi v tipke in komaj uspem pokriti posodo, preden ga zažene. Medtem Ronja že precej glasno zahteva, da jo dvignem. Seveda, tudi ona bi bila rada del dogajanja.
Cviljenje in kričanje punc moža ne zbudi, zvok blenderja pa le opravi nalogo jutranje budilke. Pridruži se nam v kuhinji in – seveda – potrebuje kavo. Takrat se tudi jaz spomnim, da ne bi bilo odveč, če bi uspela spiti svojo, ki me še vedno čaka v kavomatu. Mož vzame Ronjo v naročje, da lahko Sari pomagam pri mešanju mase iz blenderja s snegom rumenjakov. Še dobro, saj imam že po dvajsetih minutah jutra občutek, da vse skupaj uhaja izpod nadzora.
Končno mi uspe segreti tudi ponev, da lahko s Saro palačinke še spečeva. Po prvi spečeni že sledi: ‘Mami, ta bo moja!’ Odvrnem ji: ‘Ja, ljubica, katerokoli si boš zaželela, bo lahko tvoja. ‘Seveda ne odneha: ‘Mami, hočem palačinko takoj!’ Vendar vztrajam: ‘Malo pa še počakaj, bomo jedli skupaj!’ Po nekaj trenutkih tečnarjenja prepričam, da pripravi še mizo. Vmes na hitro operem posodo blenderja in vanj zlijem še topel sok in jagode za sladko prilogo k palačinkam. Mmmm, kako bo dobro. Sara se v jedilnici že oglaša, da je lačna. Iz hladilnika potegnem Lidlovo sladko smetano v pločevinki, da ne rabim stepati še te, in AKCIJA! Zajtrk je pripravljen!
Ronja se hrani kar sama, kar pomeni, da so palačinke vsepovsod. Sara zmaže palačinko in pol skupaj z jagodno omako in smetano ter si poliže vse prste. Po zajtrku se gresta dekleti igrat, kaos v jedilnici in kuhinji pa kar ostaja. Nedeljski ‘jutranji podvig’ je uspel. Po tem, ko končno vse pospravim, se že lahko lotim priprave kosila. In krog je sklenjen. 😀
