Že cel teden smo se pri nas pripravljali na smučarski tečaj. Sara je izrazila željo, da bi šla, pa smo jo vpisali. No, v bistvu je bila noro navdušena in odkar sem jo vprašala, če bi šla, je sanjala o smučarskem tečaju, odštevala dneve. Prejšnji teden se je zgodilo celo to, da je zjutraj vstala in bila prepričana, da mora na tečaj in ko smo ugotovili, da je dneve malo zamešala, je bila še razočarana za povrh.
A ni to noro, no? Stara je 4 leta in pol! In komaj čaka, da gre na smučke in v tečaj. Še lani, ko sem jo parkrat visoko noseča peljala na Golte na uro smučanja z inštruktorjem, se je prvih 15 minut jokala in se ni hotela sploh premaknit. Letos pa takole …
Zdaj je šlo pa zares. Včeraj zvečer sva šli čez zadnje zadeve – kako si sama obleče smučarske hlače, kako si sama zapne pancarje, kje ima vse stvari pospravljene in podpisane. Kako si zapne in odpne čelado sama. In kar vse je šlo!! Ponavadi se je začela jokat in tečnarit, čim nekaj ni bilo po njeno, včeraj pa je kar vsrkala vase vsa navodila in napotke.
Danes zjutraj sem bila skoraj prepričana, da zna bit pred odhodom na avtobus cela drama in da ne bo hotela sama it. Pa nič!!! Ko sem jo uspela zbudit iz trdnega spanca, je bila že takoj totalno naspidirana in navdušena in komaj čakala da gre. Pospremila sem jo še na avtobus, šla dol in pričakovala da bo kaj … In ni bilo nič, popolnoma nič! Sedela je na avtobusu in mi mahala … Jaz pa priznam, sem že včeraj spustila par solzic, danes zjutraj pa tudi.
Bomo videli, kaj bo popoldan, ko se vrne.
Takole ji je šlo lani:
