Tina Brinar, najdete jo na FB pod imenom The beat – Tina Brinar Photography, je ena tistih fotografinj, ki jih spremljam že od nekdaj. Ko rečem od nekdaj, mislim še od prej, preden sem jaz sploh v roke prijela prvi DSLR fotoaparat. Še vedno se prav živo spominjam fotografij njene male Ronje, ko jo je fotografirala kot novorojenko. Ob njenih fotografijah sem ob scrollanju po FB redno obstala ter se spraševala, kako ji uspe njene portretirance vedno ujeti na nek poseben, malo čaroben način.
Če sem povsem iskrena, me je vedno privlačil njen način fotografiranja. Tina je velik ‘krivec’ za to, da sem tudi jaz pri svojem delo neprenehoma rasla, raziskovala, preizkušala, da sem dobila rezultat, ki sem ga hotela na svojih fotografijah. Hvala ti za to!
Tako kot je raslo moje občudovanje do njenega dela, pa je v meni tlela vedno večja želja, da svojo družino spravim na fotografiranje k njej. Pa je vedno prišlo nekaj vmes – ali ni bilo časa, ali mož ni bil za, ali pa sem si v glavi postavila pač neke fiktivne omejitve, pač nekaj že. Ko se nama je zadnjič končno le uspelo dogovoriti, sem bila tako zelo vesela, da sem bila potem še trikrat bolj razočarana, ko je Ronja zbolela in smo morali naše srečanje prestaviti.
Na koncu nam je na moje veliko veselje le uspelo. Na fotkanje smo se odpravili vsi in celo moža (in Jašata) sem uspela prepričati, da stopita pred objektiv! 😀
Danes vam pokažem del fotografiranja, ki smo ga naredili zunaj, čudovite studijske fotke pa bodo še malo počakale na objavo.
Tina, hvala ti še enkrat! Ne glede na to, da si morala fotografirat nervozno mamo, atija, ki sploh ni bil za, Jašata, ki je hotel čimprej zaključit, Saro, ki je je bilo vsepovsod dovolj in Ronjo, ki je neprestano delovala zelo lačna, si naredila odlične fotografije, ki nam bodo super spomin. <3
Evo, taki kot na fotografijah, smo tudi v resnici – se mi zdi, da je res dobro ujela naše karakterje in jih za vedno zamrznila v času.
Več Tininega dela najdete tukaj.
