S to dilemo sem se sama ukvarjala že kar nekaj časa. Moja Sara bo namreč ravno dopolnila 5 let, že odkar je vstopila v vrtec, pa se mi zdi, da sem z razno raznih koncev obdana z možnostmi za vodene dejavnosti, ki bi se jih lahko udeležila. Po drugi strani berem članke takšnih in drugačnih strokovnjakov, ki poudarjajo pomen proste igre in gibanja za majhne otroke ter prednosti le-tega pri razvoju otroških možganov. Če sem čisto čisto iskrena, pa se mi je zdela vožnja na raznje dejavnosti vsak teden enkrat ali dvakrat tudi zelo obremenjujoča. Kako torej najti pravo ravnovesje? Kdaj in kam usmeriti svojega otroka?
Izhajam iz lastne izkušnje in doživljanj, zato prosim, vzemite v zakup, da so si tako otroci, kot starši med seboj zelo različni. Do četrtega leta so se mi zdele vodene dejavnosti povsem nepotrebne. Sara se mi še ni zdela dovolj zrela, da bi razumela, kaj pomeni to, da neko aktivnost obiskuje dlje časa, niti dovolj vztrajna, da bi se mi zdelo res smiselno, da jo soočim z dodatnimi dejavnostmi, ki bi ji mogoče predstavljale oviro. Moja teorija se je dobro potrdila tudi na dejanskem primeru. Ker moj brat igra pri folklori in je Sara kazala nekaj interesa za ples, smo jo vprašali, če bi mogoče hodila na otroško folkloro. Bila je za. Tam pa jo je masa otrok povsem presenetila. Nikakor se ni mogla vključiti v družbo, čeprav je nekatere otroke poznala. Prisotnost mojega brata jo je motila in nikakor ni bila pripravljena na sodelovanje. Nekajkrat sem zafrknila tudi jaz, ko sem jo na vaje enostavno pozabila peljati. 😀 V glavnem, po nekaj mesecih smo nad to dejavnostjo obupali.
Nato smo imeli nekaj premora. Čez nekaj mesecev pa je Sara sama od sebe, brez da bi jo karkoli o tem spraševala ali jo motivirala, izrazila željo, da bi plesala balet. Pravzaprav me je kar malo presenetila. Nato sem našla lušten baletni studio Anabela ter se dogovorila za poskusno uro. Ko sem Sari povedala, da gre na balet, je bila tako vesela, navdušena in srečna, da sem kar par solzic spustila zraven. No, sekundo za tem je bila že razočarana in jezna, ker ne more na balet takoj ampak mora še štirikrat spat, ampak pustimo to. S pričakovanjem sem čakala na prvo uro, saj me je res zanimalo, če se bo vse skupaj obneslo. Doma sva se o tem s Saro tudi pogovarjali, malo sem uravnavala njena pričakovanja ter jo pripravila na to, da je ples predvsem veliko vaje ter trdo delo in je za rezultate potrebno trenirati in vztrajati.
Prva ura je bila neverjetno uspešna! Malo se me je držala za krilo, ko je morala sama v dvorano, ampak je zbrala pogum! V Plesnem studiu Anabela je njena učiteljica baleta res poskrbela za to, da se je počutila dobrodošlo, čeprav se je deklicam pridružila sredi leta v že utečeni skupini. Seveda sva se vpisali v šolo, saj je bilo jasno, da bo s plesom nadaljevala. Ko sva prišli domov, je še 2 dni poplesavala in trenirala korake, ki se jih je učila. 😀
Sedaj je dobila še baletno oblekico, ki je itak popolnoma prevzela. Pa še ena smešna scena, ki se je zgodila, ko je prišla domov s prve ure. Ati jo je vprašal: ‘Sara, kaj ste počeli na baletu? Si že kaj plesala po prstih?’ Sara pa mu je suvereno, kot da je že najstnica, odvrnila: ‘Pa daj, ti si starček in pojma nimaš o baletu! To se še ne dela takoj!’
Če povzamem – menim, da je čas za usmerjanje otroka v vodene dejavnosti po tretjem ali četrtem letu, ko sam izrazi interes za to. Pri tem se mi zdi pomembno, da teh dejavnosti ni preveč ter da znamo uravnati tudi otrokova pričakovanja, saj ni vse tako, kot v filmih (v našem primeru Balerina in Viktor) ali kot si otroci naivno predstavljajo, da vsi vse obvladajo takoj, ampak je za to potrebno kar nekaj vztrajnosti in treninga, kakršnega koli že. V zakup moramo vzeti še to, da je to obremenitev za starše – tako časovna, kot finančna, ki ga moramo sprejeti ter ga vzeti resno in s tem dati otroku pozitiven zgled.
Kmalu vam napišem še kaj več o tem, kaj v Baletnem studiu Anabela počnejo!
