Med odraščanjem nikoli nisem kaj preveč razmišljala o tem, kako bo, ko bom imela enkrat svoje otroke. Tudi tekom faksa, ko so nekatere sošolke iz osnovne šole že postale mame, me to ni pretirano ganilo. Ko so mi otroci prekrižali pot, sem se ob tem počutila bolj neprijetno, kot obratno. Nisem prav dobro vedela, kaj z njimi početi in kako z njimi komunicirati.
Ko sem dobila svoje otroke – no, potem pa se je vse spremenilo. Ko sem se počasi privajala na novo vlogo in se spoznavala z novimi malimi človečki v svojem življenju, sem v sebi našla tudi nove simpatije do otrok, s katerimi se do tedaj sploh nisem znašla.
Brez kakršnih koli pretiravanj lahko povem, da si niti približno nisem mogla predstavljati, kako zelo imaš lahko nekoga rad.
Kljub temu, da je materinstvo kot vlak smrti – včasih si na vrhu in je vse super, že naslednji trenutek pa lahko zdrviš navzdol, (ponavadi v vrtincu čustev, ki niso tvoja) in tako dan za dnem, v njem neskončno uživam. Predvsem sem se od svojih največjih učiteljev naučila potrpežljivosti. Se mi zdi, da prej sploh nisem vedela, kaj to je. 😀 Vsak dan znova, v ponavljajočih se in rutinskih situacijah. Trudim se biti varno zavetje takrat, ko me potrebujejo in jih spustiti iz svojega naročja, ko si to želijo. Ne glede na to, kako mi je v obeh primerih včasih težko.
Včasih, ko se zvečer utrujena od vseh turbulenc dneva uležem v posteljo, si poskusim predstavljati, kakšno bi bilo moje življenje zdaj brez njih. Pa si ne morem. Nikoli več ne bo, kot je bilo. In nikoli še ni bilo boljše, kot je sedaj. <3
Čudovito sliko mojega materinstva je v objektiv ujela Katja, ki ustvarja Ohana-K. In čeprav je večino časa naša družinska slika veliko bolj kaotična in poflekana, bo meni za vedno ostala kot krasen spomin. <3
