Kako sem hvaležna in srečna, da sem lahko tvoja mama!
Sicer vem, da bo tale sestavek spet marsikomu preveč osladen, ampak … Kaj naj rečem, če je pa res! Ronja je res eden najbolj dobrovoljnih dojenčkov, kar sem jih kdaj spoznala.
V enem mesecu je tako napredovala, da še sama komaj verjamem. Sama se usede, kobaca že tako hitro, da je v parih sekundah na drugem koncu stanovanja (pa pustimo to, da je to res majhno). Začela je celo vstajat in delat prve korake ob opori. Noro, res, noro!
Pa še tale nasmešek res redko izgine iz njenega obraza. A ni luštkana, no? 😀
Poglej še, kako sva se fotografirali ob prvi polovički njenega življenja! 😉
