Uvajanje goste hrane #3: Kako sva začeli po metodi ‘baby led weaning’?

Spraševale ste me, kdaj bom napisala nadaljevanje najine sage z uvanjanjem goste hrane. Zadnje tedne imam doma res malo divjino – Ronja se je odločila, da se bo ponoči kar naenkrat zelo pogosto zbujala, veliko fotografiram, sodelujem pri Otroškem bazarju in še kaj bi se lahko našlo. V zaostanku sem z našim projektom 365, izletov še kar nekaj čaka na mesto na blogu, jaz pa si moram vsake toliko časa vzeti tudi nekaj ur za to, da se sploh spravim k sebi in lahko normalno funkcioniram. 😀

Torej, kako nama gre? Na splošno lahko ocenim, da nama gre uvajanje goste hrane tokrat res super. Ne vem, ali je vzrok temu enostavno to, da Ronja rajši je kot Sara, sama metoda ali to, da sem jaz pri vsem skupaj zelo sproščena. Mogoče tudi vsakega po malem. Nad napredkom sem zaenkrat res navdušena.

Za začetek uvajanja sem izbirala zelenjavo, ki jo imamo na vrtu. Nisem se omejila le na eno vrsto naenkrat. Prvič je dobila brokoli in bučke. Prvi teden je preizkusila brokoli, bučke, krompir, blitvo, korenje, cvetačo. Prvi teden sem ji hrano ponujala enkrat na dan, potem pa nadaljevala z dva do trikrat (vzporedno z našimi obroki, da jemo skupaj), kar drži še danes, po enem mesecu uvajanja. Ker je stara že 6 mesecev, tudi nisem bila pretirano pozorna pri glutenu in mlečnih izdelkih. Malo bolj sem jo opazovala seveda prvič, ko je dobila neko živilo. Reakcij na srečo ni bilo.

Po enem mesecu torej Ronja z veseljem je naslednjo hrano:

• brokoli, bučke, blitva, korenje, cvetača, paradižnik,
• krompir, riž, testenine, polenta, žganci,
• avokado, banana, slive, jabolko,
• skuta, jogurt, jajca (v zelo majhnih količinah),
• losos, tuna, piščanec,
• kruh (tudi z glutenom), grisini (v zelo majhnih količinah).

Lahko bi ji ponudila že več hrane, na primer sadja, vendar se držim zaenkrat kar tega, kar imamo doma. Sadje in zelenjavo iz trgovine bomo pač prisiljeni jesti pozimi.

Hrane ji ne pripravljam posebej, ampak jo posoparim, pokuham oz. pripravim v primerno velikih koščkih poleg naše. Včasih tudi pripravim obrok za vse in potem naš del še dodatno začinim. Priznam, da sem ji dala za poskusit tudi normalno začinjeno rižoto, ko je ravno tako naneslo. Prav zavrnila ni še ničesar. Še posebej ji tekne brokoli, paradižnik in avokado, za jajca pa recimo ne kaže posebnega interesa. Poleg ji ponudim vodo v majhnem steklenem kozarčku – ponavadi proti koncu obroka, ker jo takrat začne zanimati samo še kozarček in njegova vsebina.

Po enem mesecu se pozna že konkretna razlika v količini pojedenega obroka. Seveda še vedno niti približno ne poje vsega, kar ji ponudim, je pa po plenicah jasno, da ni več samo dojena. Ne obremenjujem se s količino pojedene hrane, ne tehtam in ne vem natančno, koliko poje. 

Kaj pa zatikanje hrane, davljenje? Nekajkrat se ji je hrana zataknila, vendar nikoli tako, da bi bilo potrebno moje posredovanje. Dojenčkom se namreč ‘gag refleks’ sproži prej, kot nam odraslim, tako da je vso hrano spretno zmanipulirala nazaj na mesto, kjer jo je lahko obvladala. Prednost metode se mi zdi tudi ta, da jo lahko lažjega srca pustim, da raziskuje svet, saj vem, da če po naključju nekaj majhnega dobi v usta, s tem zna manipulirati.

V enem mesecu se ji je neverjetno razvil tudi pincetni prijem in splošna sposobnost koordinacije roke – usta. Tudi najmanjše koščke spravi v usta. Veliko jih še vedno potem pljune ven, ali pa jih pač zadrsa dol z mizice. Na splošno je postala veliko bolj natančna.

Edini res opazen minus te metode je umazanija. Preostanek obroka vedno ostane pod stolom. Kadar kam greva, ostajava večinoma pri bolj enostavnem načinu hranjenja – dojenju. 😉

Če imate glede BLW metode še kakšna dodatna vprašanja, pa mi jih prosim napišite v komentar. Seveda bom nanje odgovorila, če bom le vedela odgovor. 🙂

Zakaj sem se odločila za BLW, najdete tukaj.