Slovenski košarkaši so po neverjetnem zaporedju 9-ih zmag osvojili evropsko prvenstvo. Noro! Meni osebno celo nepredstavljivo, saj res, priznam, nisem spremljala te neverjetne zgodbe. Nisem spremljala vpoklicev v slovensko reprezentanco, ne priprav in samega prvenstva vse do zadnje tekme. To sem si le ogledala in od nervoze skoraj naredila luknjo v kavč in raztrgala odejo, moj mož lahko vse potrdi. 😀
Mislim, da je cela Slovenija neverjetno ponosna na svoje fante, ki so s prizadevnostjo, vztrajnostjo, neverjetnim talentom, trdim delom in pod odličnim vodenjem osvojili to lovoriko. Koliko dela so opravili oni, koliko dela se skriva še v zakulisju od vseh oseb, ki niso javno izpostavljene … O vsem in o vseh se govori samo v presežkih. Mogoče si prav potihem želimo, da bi bili nekoč tudi naši otroci, nekje na svojem področju, tako prizadevni in uspešni … Si ne?
Zdi se mi, da se ta želja staršev po tem, da bi bil ravno njihov otrok nekaj posebnega, kaže na zelo zanimive načine. Najprej imamo epidemijo modernih imen. V reprezentanci so igrali Goran, Gašper, Matic, Žiga, Jaka, Luka, Klemen ipd … No, Anthonyja pustimo ob strani, ker je uvožen. 😀 V vrtcih imamo danes vse možne kombinacije Taiyev, Kiyar, Annabell, po možnosti z vrinjenimi meni popolnoma nerazumljivimi kombinacijami črk, ki jih naša abeceda sploh ne vsebuje. Na srečo jih je v našem mini vrtcu malo manj, ko pa zavijem v kakšno FB skupino mamic, me včasih prav zona oblije, ko se vprašam, kolikokrat v življenju bo moral otrok svoje ime črkovati. Naslednje zanimive situacije srečujem na otroških igriščih. Na srečo ne tako pogosto, se pa kdaj vseeno zgodi, da je na igrišču več staršev, kot otrok. Staršev, ki otrokom na igrišču sledijo in trzajo na vsak njihov gib. Zakaj, se vprašam, zakaj? Otroška igrišča so prilagojena otrokom. Načeloma so narejena tako, da lahko otroci na njih tudi padejo – in nič hudega ni, če otroci padejo – to je popolnoma normalno. Mislim, da se zna zgoditi, da padejo še hitreje, če se za njihovim ušesom starši derejo, da tega ne sme in onega ne sme in mnogo mnogo preveč uporabljan: ‘Paziii!’ Vzpenjanje na tobogan pa se nekaterim staršem sploh zdi smrtno nevarno.
Vse skupaj pa občasno postane še bolj zanimivo. Zadnjič sem bila na primer priča naslednjemu dogodku. Mama je na igrišču spremljala otroka, ki je imel zagotovo več kot 4 leta. Splezal je na lestev in z nje nameraval skočiti. Pripravil se je, da bo skočil z neke njemu zanimive višine in mami pokazal, kaj zmore. Pa mu je takoj pokvarila veselje in rekla: ‘Kaj pa, če bi skočil s kakšne letvice nižje?’ Skočil je z letvice nižje, daleč je skočil, zdelo pa se mi je, da pravega veselja ni več imel. Kaj mislite, da s takimi dejanji sporočamo otrokom? Da je svet tako neverjetno nevaren, da niti na igrišču, prilagojenem otrokom, ne zmorejo samostojnega gibanja? Da dvomimo v njihove sposobnosti? Da je tista letvica, ki si jo je sam izbral za skok, zanj previsoka? Raziskave so menda pokazale, da so otroci sposobni veliko več, kot si mislimo. Včasih se mi zazdi, da nam tega niti dokazati ne morejo, saj jim ne pustimo.
Veste, kaj menda določa uspeh v življenju, glede na zadnje raziskave? Ne inteligenca, ne originalnost staršev pri izbiri imena, ne nadarjenost ali talent. Vztrajnost oziroma zagrizenost – po angleško ‘grit’. Kje bi bil danes Goran brez vztrajnosti, trdih treningov in neskončno odrekanja? In kje bi bil, če bi ga mama za roko vodila po igrišču, da se ne bi slučajno spotaknil čez narisano črto? In če bi mu očka govoril, da bi bilo mogoče smiselno, da se prestavi kar kakšen meter bližje košu, da ga bo sploh zadel?