Včeraj se vas je kar nekaj oglasilo z vprašanji, kako otroke motivirati, da pridejo tako daleč, zato sem se odločila, da vam na malo daljše opišem, kaj deluje pri nas. Poudarjam, da to ne pomeni, da bo delovalo tudi pri vas, lahko pa poskusite in boste videli, če bo kako bolje.
- Najprej je smiselna priprava: ne prezgodnja in ne prepozna, ampak recimo – dan prej, preden nameravate to izvesti, napoveste, da boste naslednji dan šli na pohod. Že tam boste videli, koliko interesa za to imajo. Pripravite se seveda tudi vi – primerna oblačila, obutev, kakšen prigrizek za sabo, obvezna voda ter nekaj oblek – no, na splošno vse tisto, kar mame rabimo, če se slučajno zgodi to ali ono. Pri nas s sabo ne nosimo sladkarij in nikoli otrok ne motiviramo k dejavnostim s hrano kot nagrado, ampak je hrana sredstvo za preživetje.
- Druga stvar je dolgoročna motivacija. Zakaj bi otrok hotel priti do vrha, če mu to ne pomeni popolnoma nič, si ne predstavlja, kako daleč je to in niti približno mu ni jasno, kaj pomeni dve ali tri ure hoje v hrib. Pri nas je to ponavadi nekaj, kar je na vrhu. Včeraj je bil recimo podpis v vpisno knjigo. Prisežem, da sem se jaz že hotela obrnit nazaj (predvsem zaradi Ronje), pa je Sara še kar vztrajala, da hoče na vrh.
- Tale točka je po mojem najpomembnejša od vseh: vseskozi ju z besedami motiviram, da ne odnehata. Konkretni primeri so na primer: Poglej, kako fajn ti gre! Ogromno si že prehodila! Poglej, kljub temu, da ti je težko hoditi navzgor, še vedno vztrajaš! Zelo sem ponosna nate, ker si tako vztrajna! Ko pade, ponavadi pomaga: Padla si in težko se ti je bilo pobrati, ampak poglej, kako si ob tem mirna in vseeno nadaljuješ pot! Krasno ti gre! Pri tem kakšno jamranje ali obup vmes pripoznam, mu pa ne posvečam večje pozornosti oz. ravno toliko, da ga ‘obrnem’ v dodatno motivacijo. Na primer: Poglej kako je strma pot, pa spodrsuje ti, ko hodiš, ker je suho listje čez kamenje in te to jezi, ampak kljub temu vztrajaš in greš naprej! Bravo! Slovenska tradicionalna vzgoja ne daje velikega pomena pohvalam, ampak se bolj nagiba h temu, da pohvale pokvarijo ljudi in si jih je treba ‘zaslužiti’. Po tem, ko sem sama v praksi preizkusila program Neverjetna leta, se mi zdi to res zgrešeno. Če niste navajeni vseskozi spodbujati svojih otrok, se vam bo na začetku zdelo nenaravno in čudno, ampak ko boste videli, kakšen vpliv ima na otroke, znate spremeniti svoje mnenje. 🙂 Na koncu dodam še pohvalo za posebne dosežke: Veš, zakaj sem danes zelo ponosna nate? Ker si vztrajala, ves čas ko ti je bilo težko, si kljub temu nadaljevala. Zelo sem ponosna nate in res si super!
- Ne priganjam ju. Če se želita kje malo ustaviti, pogledat gobe, drevesa, veje, počakam, da to naredita. Je pa res, da vztrajam po nekem času, da gremo naprej, da se vseeno premikamo v nekem tempu naprej.
- Ves čas poti se skoraj ves čas – z izjemo tistih parih videov in fotografij, ki jih naredim vmes, posvečam njima. Spodbujam ju, da mi kaj povesta o sebi, ju sprašujem o njunih izkušnjah ter jima puščam svoje mnenje. Poleg tega spotoma opazujemo naravo, se naučimo kaj novega, zapojemo kakšno pesmico. Poleg tega pa ju tudi spodbujam k čuječnosti. K temu, da poslušamo, kako nam listje šumi pod nogami, da ‘vonjamo’ kakšen je svež zrak, da gledamo kako sonce sveti skozi listje.
Sara je včeraj, kljub temu, da je bil izlet neplanirano kar naporen, rekla, da ji je bilo fajn, kar se mi zdi OGROMEN dosežek. 😀
Upam, da so vam moje ideje vsaj malo koristne in želim vam prijetne izlete z vašimi najmlajšimi. Če se vam obnesejo, bom vesela tudi povratnih informacij. 🙂