Zakaj sem se odločila za barefoot čevlje za otroke oz. da se malo lepše in v celoti po slovensko izrazim – za čevlje za bosonogo hojo? Z njimi sem se spogledovala že dobro leto, pa me je vedno ustavljala ena stvar – cena. Če smo iskreni, je pri hitro rastoči nogici cena le precej visoka, še posebej če nimaš samo enega otroka in se pomnoži še z dva ali tri.
Kakšna pa so pravzaprav ‘zadnja priporočila’, kakšna je najbolj primerna obutev za otroke? Po mojih osebnih raziskavah že vsaj nekaj let velja naslednje:
- obutev mora imeti raven podplat (torej ne, da so peta in prsti privzdignjeni od tal, kot pri večini modelov superg),
- obutev mora imeti dovolj prostora za prstke – torej spredaj lunica, nikakor ne smejo prstkov stisniti, saj jih s tem prisilno oblikujemo,
- obutev mora biti mehka in upogljiva ter slediti naravnemu upogibanju stopala,
- otroci ne potrebujejo, v primeru da nimajo nobenih težav, nobenih opetnikov ali dodatne notranje podpore loka v čevljih.
Več o tem najdete tudi v zapisih Alje Malis z Vadbene klinike tukaj.
Lani sem Ronji kupila superge, ki so ji bile všeč. Še isti dan sem ugotovila, da so za njeno nogico, kljub pravi izbrani številki in temu, da so bili mehki, povsem neprimerni. Sprednji del je bil oblikovan ‘v špico’ in ne v lunico, tako da bi imela prostor za prstke in v njih se je neprestano spotikala. Za Saro sem kupila superge z dovolj prostora za prste pri nogah, so bili pa trdi in v njih enostavno ni bila tako okretna. No, takrat tega še nisem vedela.
Letos sem naredila celo raziskavo, kje najti najbolj ugodno barefoot ali pa vsaj minimalistično mehko obutev za otroke in v običajnih trgovinah je enostavno nisem našla. Že lani sem odkrila spletno trgovino Solemio.si, ki jo vodi zelo prijazna Staša, izbrala luštna modela za obe dekleti in jih le naročila.
Izbrala sem Filii supergice, saj so mi edino te izgledale dovolj robustne, da bodo zdržale preizkušnje, skozi katere bodo pri naših puncah zagotovo šle. Pri nas namreč obutve ne ‘šparamo’. Nimamo čevljev za ‘na lepše’, ker tja niti ne hodimo, če pa že, pa očistimo tiste, ki jih uporabljamo za vsak dan. Imamo pač par čevljev ali dva na sezono – za v vrtec in po vseh površinah – po pesku, po gozdu, za plezanje in vsepovsod. Če bi jih imeli le za na lepše, potem jih pač ne bi ponosili.
Po dobrem tednu uporabe … Saj sploh ne vem, kaj naj rečem. Odločitev je bila zagotovo prava. Obe punci sta v teh čevljih bolj okretni in stabilni in se enostavno lažje premikata. Sploh ne vem, kako naj to opišem – moraš doživeti, da razumeš. Ronja gre lažje po stopnicah, raje in več teka po dvorišču ter pleza povsod, kjer sme in kjer ne sme. Saro sem o njeni izkušnji tudi povprašala. Povedala je, da so ji čevlji bolj všeč od ostalih predvsem zato, ker so mehkejši in v njih bolj čuti tla. In to se mi zdi najbolj pomembno. Da omogočimo otrokom naravni razvoj stopala brez nepotrebnega utesnjevanja ter čim več stika s tlemi ter naravo, ki jim je že prirojeno zelo ljuba. Mislim, da jim s tem omogočimo tudi optimalen motorični in intelektualen razvoj, saj se v zgodnjem otroštvu povezave v možganih delajo najbolj intenzivno.
Ne rečem, da bodo ti čevlji zdržali vse. Imajo le tanjši podplat, ki se sploh ob uporabi na poganjalcu lahko hitro obrabi. Ampak zaenkrat se je platneno – usnjeni model Filii čevljev izkazal za precej vzdržljivega. Kakšno bo stanje čez mesec, dva – me pa le vprašajte. 😀
