Ko si na počitnicah 14 dni v enem in istem hotelu, se ti hočeš – nočeš začnejo vsak dan dogajati ene in iste stvari. Mali dve, sploh dojenčica, pa sta v hotelu mini atrakciji, saj je drugače večina populacije tu starejše in/ali na rehabilitaciji, tako kot moj mož.
Uporabljamo ista dvigala, hodimo v isto restavracijo, iste bazene… Sobivamo torej. Starejši velikokrat (no, skoraj vedno) pokukajo v voziček in ob tem pogosto tudi kaj rečejo. Kaj najpogosteje slišim?
‘Joj, kako je to majhno.’ (Ja, Ronja je večino časa ’tisto’, srednjega spola.) In potem sledi: ‘Koliko je pa staro?’
‘Joj, koliko ima las!’ (Ja, res ima več las, kot večina dojenčkov.)
Moram reči, da kljub temu, da je Ronja večino časa oblečena bolj nevtralno, kot ne, veliko ljudi po roza dudi pravilno sklepa, da je punčka. Vseeno se pa najdejo cvetke z: ‘A je punčka/fantek?’
Enkrat se je teta v dvigalu zelo sklonila v košaro in Ronjo vprašala: ‘Ja, kako ti je pa ime?’ Sem ji odgovorila enostavno: ‘To vam bo pa ona zaenkrat še težko povedala.’ 😀
‘Joj, kako je pridna.’ (Sicer sem na ta ‘pridna’ alergična, ampak če pomeni mirna in se ne dere, potem to večino časa res drži.)
Kadar kje joka in ker ne joka pogosto: ‘No, zdaj vemo, da znaš pa tudi jokati.’
In tako se ponavlja eno in isto iz dneva v dan, pri skoraj vsaki vožnji z dvigalom in hoji po malo bolj obljudenem hodniku. A opazite kaj skupnega vsem tem izjavam? Preproste so. Na prvo žogo. Večinoma se nanašajo na tisto, kar ljudje prvo opazijo in jim pade na pamet, ko grejo mimo. Predvidevam, da ljudje najbrž izhajajo iz sebe, eni roza dudo opazijo, drugi spet ne. Pa tega ne jemljem za slabo, pač ni prva stvar, ki jo opazijo pri vsej šari, ki jo vedno tovorim s sabo. V vsakem primeru pa vem, da z izjavami ne mislijo nič slabega, so le prijazni do mene in hčerk in to prijaznost jim vrnem. Saj niso oni krivi za to, da večini ljudi, ko zagledajo dojenčka, padejo enake stvari na pamet in neko izjavo slišim že 10-tič tisti dan. 😀
