Vsi si želimo, da bi naši otroci odrasli v samostojne, zadovoljne odrasle, ki bi bili zmožni poskrbeti zase ter bili sposobni sprejemati svoje lastne odločitve. Ali ne? No, mogoče ne vsi, jaz si že to želim za naše. Zato jih na nekatere stvari navajam že od majhnega, pa čeprav se to komu zdi popolnoma nesmiselno.
Pisala sem že o tem, da sva z Ronjo uvajali hrano po baby led weaning metodi. Čeprav se meni to zdi ena od metod uvajanja hrane, ki res spodbuja samostojnost, se nekaterim okrog mene to ni zdelo tako samoumevno. Zadnjič sem recimo dobila komentar, zakaj ‘matram’ sebe in otroka s hranjenjem na tak način, če to pomeni, da je posvinjano vse pod stolom, pa po mizi, pa še malo naokrog. Po drugi strani pa sem (sicer od druge osebe) dobila komentar, da pa mala pri svoji starosti res že samostojno je in sploh ni več nobene težave z njo tudi, kadar mene ni. Tako da se na komentarje, ki se mi ne zdijo relevantni, raje ne oziram več, pozitivne pa sprejmem kot pohvalo. 😀
Poskušam, da otroci opravila, za katera so sposobni, opravljajo, vsaj večino časa, sami. Tako si recimo Sara sama zna pripraviti kosmiče za zajtrk in vzeti vodo, kadar je žejna. Velikokrat se v našem hladilniku znajdejo tudi skriti priboljški, kot so na primer Monte, Milk Tiger jogurt in skutke z okusom jagode in banane ali karamele in čokolade. Ti grejo še posebej dobro v promet. Nazadnje sem si za kakšno uro podaljšala jutranji spanec za vikend, ko sem lačni Sari dovolila, da si kar sama vzame iz hladilnika tistega ‘mlečnega tigra’, ki si ga želi. Sit otrok, naspan starš, je še kaj lepšega? 😀 Ronji so mali pisani kozarčki zanimivi in vedno rada iz njih je – hkrati pa s tem trenira tudi svojo motoriko – za otroka, starega eno leto zajemanje z žlico iz mini kozarčka ni ravno najbolj preprosta naloga. Kdaj pa kdaj dobita Milk tiger-ja in kakšen Jogobellin jogurt za hitro in okusno malico, ko pridemo popoldan iz vrtca – kar je najboljše – postreže jih kar Sara sama. So vaši otroci tudi lačni, ko pridejo popoldan domov? Naši dve se včasih obnašata, kot da v vrtcu nista pojedli nič. 😀 Kdaj pa kdaj jih pa pojem tudi jaz, če so pa tako dobri!
Spodbujam to, da se Sara sama meni za svoje zadeve – pa če je to na igrišču z drugimi otroki, v vrtcu z vzgojiteljico ali v trgovini. Občasno dobim občutek, kot da sem kot mama malo čudna, ker svojim otrokom na igrišču ne stojim ves čas ‘za ritjo’ ter pustim, da sami hodijo naokoli ter si izborijo svoje mesto med drugimi otroki. Seveda spremljam dogajanje in posežem vmes, če se lotijo česa življenjsko nevarnega ali pa razreševanje konfliktov med otroki preseže neke običajne okvire, večinoma pa jima res pustim, da se prosto igrata.
Spodbujam to, da Sara izraža svoje potrebe z besedami, čeprav včasih seveda ne gre in mora svoja čustva dati ven z dretjem in trmarjenjem, kakopak. Želim, da na glas izraža svoje želje in se trudim, da so slišane. Vseh pa že pri njenih 5-ih letih ne morem izpolniti. Ronji z besedami še ne gre, ji gre pa dobro na druge načine, ha ha ha – se že bližamo puberteti pri drugem letu, vam povem!
Kje pa občasno ‘grešim’? Če se mi zjutraj, ko otroke odlagam v vrtcu, mudi, potem ne vztrajam pri tem, da si morajo vse jakne in obutev obleči čisto sami. Tudi Sari občasno pomagam. Preračunala sem si, da se mi zjutraj ne izplača vztrajati za vsako ceno in začenjati dneva s slabo voljo.
Držim se torej pravila: samostojni otroci, razbremenjeni starši. 😀 Me pa zanima, kako je s tem pri vas? Katere dejavnosti prepuščate otrokom katerih starosti?
