Občasno peljem otroke na igrišče – veste, tisto mesto, ki je narejeno posebej za to, da otroci tam po mili volji in na varen način plezajo, se zvirajo in počnejo bolj ali manj kar jih je volja. Običajno to pomeni tekanje naokrog, plezanje po igralih, spuščanje in plezanje po toboganu, guganje na gugalnici, pa tudi igranje s kamenčki.
Že odkar jih vozim na igrišče, jih tja peljem, nato pa pustim, da se igrajo sami. Priskočim na pomoč, če je treba, seveda – ponavadi pri guganju na gugalnici, ko se miniji še ne morejo sami usesti, pa potolažim jih, če padejo. Pustim pa jim, da v varnem okolju preizkušajo svoje meje ter grejo do tja, kamor zmorejo sami. Ne glede na to, da to pomeni, da se usedem ob rob igrišča in (malo preveč časa) gledam v telefon. Četudi jih to stane kakšen trenutek zafrustriranosti, ker nečesa ne zmorejo, kakšno buško ali konkreten udarec. V praksi to pomeni, da sta obe, Sara in Ronja plezali na meter do dva visoke tobogane že pred enim letom – pa tudi obe že padli z njega. Na srečo brez posledic.
Niti na kraj pameti mi ne pade, da bi otrokom stala za hrbtom in trzala na vsak njihov gib. A si vi predstavljate, kako bi bilo vam, če bi nekdo pri plezanju po lestvi neprestano stal za vami in se vam, ravno, ko ste spet ulovili ravnotežje in prestavili nogo, za ušesom zadrl: ‘PAZI, PADEL BOŠ?!?!‘ Seveda bi se prestrašili. Mogoče bi celo izgubili ravnotežje in padli ravno zaradi tega, ker vas je nekdo prestrašil. Kaj pa, če bi vas nekdo neprestano lovil z nekimi ogromnimi rokami, ki bi jih vsake toliko zagledali v očesnih kotičkih? Verjetno bi neprestano trzali na tiste roke, ki bi imele tike svoje vrste, ker bi vas hotele neprestano loviti. Kaj s temi rokami in kričanjem otroku sporočamo? Jaz mislim, da jim s tem lahko sporočamo tudi to, kako so majhni, nebogljeni, niso sami sposobni preplezati lestev in ovir, narejenih posebej za njih. Lahko jih s ponujanjem roke oropamo tistih prvih dosežkov, ko uspejo prvič čisto sami priplezati na vrh tobogana in se po njemu spustiti.
Zakaj? Ker se bojimo, da bojo padli in se poškodovali? Mislim, da je gotovo, da bodo padli, ne glede na to, ali se za njimi deremo: ‘Pazi!!!’ ali ne. Še več – če jim neprestano govorimo, naj pazijo, ne znajo več ločiti med tisto pravo, zaresno nevarnostjo, ko morajo res paziti in običajno korenino, ki štrli ven iz poti in je čisto vseeno, ali se čez njo spotaknejo ali pa jo uspešno preskočijo. Če jo bodo preskočili, pa bodo verjetno nase ponosni. Kaj mislite?
Jaz si za svoje otroke želim, da sami dosegajo svoje majhne zmage, so na njih ponosni. Želim si, da se sami naučijo, kje so njihove meje, kaj zmorejo sami in kaj se zgodi, če grejo prek sebe – seveda v varnem okolju, prilagojenem posebej za njih. Po drugi strani pa si želim tudi, da vedo, kaj so tiste resnične nevarnosti, pri katerih ni sklepanja kompromisov in me morajo ubogati in se takrat, ko se derem ‘Pazi!’ ali ‘Stoj!’ tudi odzvati. Želim si, da vedo, da bom vedno tam za njih, KO bodo padli, jih potolažila in oskrbela, če bo to potrebno.
Za vse ostalo pa bo pri nas letos poskrbelo nezgodno zavarovanje WIZ šolar, ki sem ga v slabih petih minutah sklenila kar preko tele spletne strani. Potrebujete samo ime, naslov in emšo otroka in to je to. Bolj preprosto je že težko. 😉
