Jašata moje bloganje zelo zanima. Velikokrat greva pogledat spletno stran, pa tudi ko kaj fotografiram in snemam, me vedno sprašuje, če bom to potem objavila na blogu. Zato sem ga vprašala, če bi bil mogoče pripravljen pripraviti prispevek za objavo. Takoj je bil za! 😀 Spodnji prispevek sem natipkala po njegovem nareku, vrstni red in pogovorni jezik sem namenoma pustila. Malo sem mu pomagala z namigi, kje vse smo bili. 😀
Najprej smo šli v Bohinj v kamp Zlatorog. Prvi dan v kampu ni bilo prostora, zato smo šli spat v hostel pod Voglom. Predzadnji dan v Bohinju mi je bilo najbolj všeč, ker je bila v jezeru topla voda in ni bilo komarjev. Šli smo v Zlatorogovo pravljično deželo, na Vogel in na slap Savica. Pravljična dežela mi ni bila preveč všeč, ker smo samo tavali in zbirali štampiljke. Ampak je bilo vseeno fajn. Na Voglu je bila podobna pravljična dežela, kjer smo tudi morali štampiljke zbirat.
Po kampu Zlatorog smo šli nazaj domov in čez nekaj dni šli v kamp Jelinc ob Sočo. Če želite iti na Kanin, pojdite čim bolj zgodaj, ker je v gondoli ful vroče. Gondola je hujša od savne, ko greste navzdol, če greste okrog 16h. Ko smo šli na Prestreljeniško okno, je bila na koncu zajla in pesek je ful drsel. Na izvir Soče je bilo fajn plezat po zajlah. Želim si samovarovalni komplet, da ne bom padel v prepad. Šli smo tudi v adrenalinski park v Bovec. Na začetku je bilo kar fajn, na koncu pa je bilo težje. Med dvema težkima ovirama, ko si moral plezat po vrvi, je bila ena ovira tudi čisto enostavna.
Če greste v kamp Jelinc, je tam fajno igrišče. Soča je imela približno 14 stopinj in največ sem plaval deset metrov.
Iz kampa Jelinc smo šli v kamp Nadiža. Tam je bilo fajn, ker je bila zelo topla voda in WC-ji so bili zelo lepo urejeni. Zadnji izlet je bil v muzej 1. svetovne vojne v Kobaridu. Tam sem gledal orožja, najbolj všeč mi je bil filmček, kako je bila svetovna vojna. Iz muzeja smo šli hodit po Kobariški zgodovinski poti. Če si slap Kozjak pogledal od spodaj, je bil zelo lep. Na poti nazaj smo videli kaverno in mitraljezne jarke. Najlepši most mi je bil čez Sočo.
Vse skupaj je bilo kar zanimivo.
Jaša, 8 let in pol
Kako je vse skupaj izgledalo skozi moje oči, pa lahko preberete tukaj. 😉
Pa še mini opomba, ker vem, da zna to koga zmotiti: Jašatovo ime namenoma sklanjam nepravilno, ker ga tudi doma sklanjamo tako.
1 komentar
anja
Čestitke za objavo!
Z veseljem sem prebrala. Luštno napisano 🙂