Pa smo nazaj. Preden vas začnem zasuvati z našimi dopustniškimi aktivnostmi, med katerimi boste zagotovo našli tudi kakšno idejo zase in svojo družino, sem se odločila strniti nekaj misli o našem dopustu na splošno. Tisti, ki me spremljate, ste verjetno že ugotovili, da se letos nismo odločili za klasičen slovenski družinski dopust – morje na Hrvaškem. Po spletu okoliščin smo vezani na Slovenijo in ker nam gneča na naši obali ne diši, sva se z možem odločila, da dopust združimo z najino ljubeznijo do hribov in športa. Obiskali smo Bohinj, o naših aktivnostih lahko več preberete tukaj, ter Posočje in Nadižo, poročila od tam še pridejo.
Ker dopusta nismo rezervirali vnaprej, smo se odločili kar za kampiranje. Danes, ko pogledam za nazaj, naše odločitve ne obžalujem – sem pa hkrati zelo vesela, da smo spet doma in spim na svoji udobni postelji. 😀
Kampiranje z 8-letnikom, 4-letnico in dojenčico je bilo z nekaj minimalnimi težavami res ‘mala malica’. Starejša dva sta pomagala pri osnovnih gospodinjskih opravilih, ki sem jih sicer planirala vsakodnevno čim manj in ostajala pri osnovah. Veliko smo jedli zunaj, sploh, kadar smo se odpravili na kakšen daljši izlet, kar mi je celotno izkušnjo seveda zelo olajšalo. Ronja pa je tako potrpežljiv dojenček, da nismo imeli niti težav s tem, da bi jo bilo potrebno prav posebej zamotiti, kadar smo na primer postavljali/podirali šotor. Držali smo se majhnih kampov, primernih za otroke, tako da sta imela starejša dva ves čas animacije na pretek.
Na vsakih nekaj dni smo se odpravili na kakšen malo daljši izlet – v hribe, muzeje in podobno. Ronja je bila z nami v nosilki in se rada nosi, pa tudi spi brez težav v njej. Po daljših pohodih pa se je vseeno dodatnih 12 kilogramov na meni (cca 9 kg Ronje in 3 kg fotoaparata) zelo poznalo, saj sem ponavadi ob večerih kar padla na napihljivo blazino in ‘umrla’. Verjemite ali ne, v prostih dneh mi je uspelo prebrati celo nekaj knjig. No, dve, pa še to ne preveč dolgi, če sem bolj natančna.
Največ živcev nam je zagotovo požrlo utrjevanje odnosov med starejšima sorojencema in iskanje vlog 5 članski družini, ko smo skupaj ves čas. Seveda se pozna, da je Jaša bolj doma v družini pri mami, nekako pa mu uspe ogromno situacij izkoristiti za to, da primerja, kaj je (ponavadi nekje drugje) boljše. Meni se je na koncu od tega že kar mešalo, tako da smo se dogovorili, da raje namesto neprestanega kritiziranja pohvali tisto, kar mu je tam, kjer je v tistem trenutku, všeč. Zaenkrat smo delno uspešni, še vedno mi njegove izjave kdaj pa kdaj potegnejo za kakšen živec. Sara pa se je v tem mesecu morala privaditi ideji, da ni več glavna gavnarka v družini, ampak si mora to mesto deliti z Jašatom. To je prineslo v njun odnos nešteto mini pretresov, ki so se navzven kazali v Sarinem neprestanem dretju in Jašatovem trmastem vztrajanju pri stvareh, za katere je malo že vnaprej vedel, da se bo drla. Pa si predstavljajte ta začaran krog. Ker je Jaša star že 8 let ter izjemno bister, je velikokrat spraševal tudi o smiselnosti in sistematičnosti mojih vzgojnih odločitev pri Sari. A si predstavljate to? Ha ha, mogoče boljše, da ne – saj veste, ne glede na to, kako je sistematičnost in doslednost pri vzgoji pomembna, včasih vseeno popusti – in takrat imamo pri nas Jašata, da to opazi. Enkrat sem jezna Sari zabičala, da ne bo dobila sladoleda cel teden in že takoj naslednji dan sem dobila pod nos, kako to, da Sari zdaj sladoled kar dovolim.
Na koncu lahko rečem, da smo dopust res maksimalno izkoristili. Ampak ne za počitek. Čas za njega pride pa po tem, ko zrihtam 15 žeht perila in starejša otroka popokamo na počitnice z babicami. Vse mame to itak že veste. 😉 Si želim, da bi meni to kdo povedal prej, da bi se lahko malo vnaprej pripravila na to, da je materinstvo sestavljeno iz 50% gospodinjskih opravil, 30% potrpežljivosti, 20% vzgoje in seveda, malo klišejsko ampak resnično – 1000% ljubezni. Kadar otroci spijo. 😀
In ja – fotke v tejle objavi so mini napovednik tega, kaj vse pride na blog v prihodnjih dneh. Hvala, ker me spremljate!
