Najprej moram poudariti, da gre v tem zapisu izključno za moje osebne izkušnje in nikakor ne strokovno podlago, ki bi lahko služila za odločanje o načinu lajšanja porodne bolečine. Za to se obrnite na strokovno usposobljeno osebje.
Dokler so spomini še sveži, pa lahko opišem nekaj ključnih razlik, ki so vodile k temu, da sem po prvem porodu rekla: ‘Joj, nikoli več ne grem rodit!’, drugič pa: ‘No, na tak način bi pa lahko tudi še kdaj rodila.’
Rodila sem dvakrat, prvič leta 2013, drugič pa leta 2017, obakrat v ljubljanski porodnišnici. Kaj sta poroda še imela skupnega? Obakrat je vse potekalo gladko, porod na papirju je bil, kot da ga prepisali iz kakšnega učbenika. Obakrat se je začel s spontanimi popadki, voda pa mi je odtekla šele v porodni sobi. Trajala sta približno enako dolgo časa- prvič sem bila v porodni sobi 4 uri, drugič 3 in pol. Obakrat sem rodila donošeno punčko, prvič v 40/3, drugič v 38/6. Kaj pa je bila bistvena razlika? Oblika lajšanja porodne bolečine.
Prvič sem bila pogumna. Sicer se mi zdi, da sem se dobro pripravila na porod, prebrala sem si celo Modrost rojevanja. Nisem imela v načrtu epiduralne, mislila sem si, da bom že videla, kako hudo bo, ko bom na tem. Saj ne morem vedeti vnaprej, kakšen prag bolečine imam. Rodila sem s pomočjo smejalnega plina in enega šusa v žilo (sedaj šele vem, da je bil to dolantin). Najbolj boleč del poroda je bilo pri meni odpiranje od 6-10 cm in iztis. Jakost bolečine sem že pozabila, nikoli pa ne bom pozabila tega, da je res res zelo zelo ZELO bolelo. Smejalni plin se mi je zdel tam bolj za to, da sem se malo zamotila – kot da ne bi imela nič. Dolantin me je menda, jaz se namreč ne spomnim, čisto onesposobil za kakšno uro. Tako da je bilo meni tako, kot da tiste ure prekinitve in počitka med porodom ne bi bilo, ker se ga tako ali tako nisem spomnila. Po porodu sem bila zatečena, izčrpana. Potrebovala sem še približno 3 tedne, da sem se lahko približno normalno premikala in sedela.
V drugo je nekje sredi poroda prišel v porodno anesteziolog specializant in me vljudno vprašal, če sem že kaj razmišljala o lajšanju porodne bolečine. Takrat sicer še nisem imela grozno bolečih popadkov, izkušnja od prvič pa je ravno prav zbledela, da nisem bila čisto prepričana in odločena, kaj bi naredila. Po kratkem razmisleku in obujanju mojih besed Jaku po prvem porodu: ‘Če grem še kdaj rodit brez epiduralne, me prosim spomni na tole,’ sem se le odločila za. Moram reči, da se je pri meni izkazala za super odločitev. Vse je potekalo brez problemov- dali so mi ravno pravo dozo, da sem noge čutila, popadkov pa ne tako zelo. Prihranjen mi je bil ravno najhujši del bolečine, odpiranje me sploh ni bolelo, kar naenkrat sem bila s 5 cm popolnoma odprta, iztis pa me je bolel približno pol manj. (Iskreno – ne dovolj manj, da se ne bi zraven pi*dila, naj mini človeka čim prej spravijo ven iz mene! 😀 ) Sem pa na koncu izvedela, da so mašinco za dodatne doze pozabili prižgat, torej bi lahko bilo očitno vse skupaj še manj boleče. Posebej se je poznala tudi manjša izčrpanost po porodu – hitreje sem lahko stala, hodila, manj sem bila zatečena in razbolena. Niti pol tako hudo ni bilo, kot prvič. Od zapoznelih učinkov sem imela le nekaj bolečin na hrbtu na mestu, kjer so namestili kanalček, kakšen teden ali dva od poroda.
Če bi lahko po obeh izkušnjah še enkrat izbirala, bi zagotovo spet izbrala porod z epiduralno. Prebrala in slišala sem pa že za mnogo zgodb, kjer se ni izkazala za najbolj optimalno odločitev. Na srečo v moji zgodbi ni bilo tako, žal pa vnaprej ne moreš vedeti, kako bo pri tebi. Vsem, ki vas to še čaka, želim vso srečo in čim bolj umirjen porod!
Porodno zgodbo drugega poroda pa najdete tukaj.
