Kako nas je Ronja presenetila?

Kot sem že pisala, sem samo upala, da si dojenčica ne bo odločila priti na svet prehitro in bom imela možnost, da se na porod vsaj malo psihično pripravim. No, zares pa je šlo takole.

V ponedeljek popoldan, 9 dni pred PDP, sva se s Saro odpravili na mini počitnice v Topolšico. Za torek je bila napoved vremena končno spet lepa in zato sva se namenili še malo potrenirat smučanje na Golte. Odpravili smo se spat, vse je potekalo kot ponavadi. Potem pa sem se zbudila okrog treh, ker sem, kot že nešteto noči prej, morala že n-tič lulat. Poleg tega mi je tudi otrdeval trebuh in nekaj me je črvičilo, ampak vse skupaj ni bilo nič zares novega, kar se ne bi dogajalo vsako noč. Ker nisem mogla nazaj zaspat, sem seveda se malo pogledala FB, potem pa se spet začela umirjat, da bi nazaj zaspala. Nekako mi je uspelo, ampak čez kakšno uro me je spet zbudilo to smotano črvičenje. Tekom premetavanja po postelji se mi je začelo dozdevati, da se ponavlja, in to v sumljivo kratkih intervalih. Ob 6h nisem mogla več spat. Jakatu sem zamrmrala, da mislim, da imam popadke. Zamrmral je: ‘Ja, ja,’ in spal naprej. Vstala sem in si začela pisat intervale. 5-6-4 minute razlike. Ko sem šla še na wc in ugotovila, da se mi je odluščil tudi čep, mi je počasi začelo postajati jasno, da gre zares in bo počasi čas za odhod v porodnišnico. Preverila sem torbo ter si pripravila zajtrk in počakala, da se Jaka ob običajni uri zbudi.

Ker ga včasih peljem v službo, je tudi tokrat po kavi sledilo vprašanje: ‘No, me pelješ?’ No, na koncu sva le prišla do zaključka, da bo rajši on mene peljal v ljubljansko porodnišnico. Na poti so se popadki še stopnjevali in ko sva ob 8h prispela v Ljubljano, sem jih imela na približno 4 minute. Na sprejemu se je cela situacija malo umirila. Jaka me je po CTG-ju spet optimistično spraševal, če greva lahko domov, pregled pa je le potrdil moje sume in pokazal, da grem rodit.

Sledil je standarden postopek priprave. Ker so bile porodne sobe polne, je šlo vse skupaj zelo počasi. Med sprehajanjem po hodnikih in čakanju so se mi popadki spet stopnjevali. Pogovarjala sva se tudi o imenih in zopet do konkretnega zaključka nisva prišla. Sva pa prišla do ožjega izbora, recimo no.

Ob 12. uri je bila porodna zame pripravljena. Dali so me na mizo in me priklopili na CTG. Začelo se mi je dozdevat, da v takem tempu ne bom še isti dan rodila, počasi pa sem imela že vsega dovolj. So pa vsaj popadki postajali vedno močnejši, sploh po tem, ko so mi predrli še mehur. Z osebjem smo se začeli pogovarjat še o metodah lajšanja bolečin in ker se še vedno spomnim prvega poroda s plinom kot res bolečega, sem se odločila za epiduralno. Spet je trajalo, da je prišla ekipa in tekom nastavljanja so se popadki spet umirili. Ob izmeni sem spoznala še novo babico, ki je imela o epiduralni malo drugačno mnenje od zdravnice in potem sva z Jakom od obeh poslušala argumente za in proti in kdaj. Meni je odvzela nekaj bolečine, noge in vse sem pa še vedno čutila, tako da je vse skupaj delovalo in meni je bilo to najbolj pomembno. Babica je nato svetovala, da lahko glede na situacijo dodamo še nekaj umetnih popadkov. V roku 1 ure je tako porod spet začel napredovati. Ob 15h so me popadki kljub epiduralni začeli spet konkretno zvijati. Babica me je vprašala, do kdaj si želim rodit in jaz sem rekla, da se mi ne da več čakat in se mi do 17h zdi vse skupaj izvedljivo. Nasmejala se je in rekla, da se vrne po nekaj popadkih.

Nato pa- BUM. V roku 5 minut sem imela 3 močne popadke in kar naenkrat sem začela čutit nekaj podobnega glavici, ki je hotelo na vsak način ven. Jakatu sem se zadrla, naj gre po babico, da mi pove, a moram zdaj potiskat ali predihavat ali kaj za vraga moram počet. Seveda me pogleda in reče: ‘Ma daj, saj tole bo trajalo še celo popoldne.’ Potem ne vem točno, kaj se je dogajalo, ampak babica je le prišla in slišala sem: ‘Vidim kup črnih las!’ Skoraj me je zadela kap, ker Sara je bila ob rojstvu skoraj brez las in blond. V bistvu sem bila po mojem jaz še najbolj presenečena od vseh, ker se je vse skupaj zgodilo v roku parih minut. Sledil je najbolj boleč del, ampak moram reči, da mi je babica dajala res super kratka, jedrnata in glasna navodila kaj in kako in kdaj moram počet, tako da je bila dojenčica zunaj res ekspresno, v roku 3 popadkov. Epiduralna je jakost bolečine lepo omilila, čeprav če sem iskrena, je vse skupaj ne glede na to, zelo bolelo. Dojenčica je bila v najinem naročju ob 15.26.

Seveda sem jo dobila na trebuh in spet so me prežela tista nora čustva in občutki, kot ob rojstvu Sare. Totalno sem že pozabila, kako je. Ne spomnim se več, kaj sem govorila, sem skoraj prepričana, da ni imelo veliko smisla. Ampak prišla je, najina je in zame je bila popolna. Crkljali smo se še nekaj časa, pikica je preko videoklica spoznala še bratca in sestrico. Ko sva jo videla, pa sva nekako vedela, kako ji bo ime. Neke druge alternative sploh ni bilo več. In sestrica jo je le poimenovala. Dobili smo Ronjo. <3

Na tem mestu pa bi se rada tudi zahvalila osebju ljubljanske porodnišnice za strokovno in prijetno vodenje poroda in seveda mojemu Jaki, ki me je ves čas spremljal in pomagal pri tem, da sem bila skozi celoten porod sproščena. Rada te imam!

Več o moji nosečnosti pa najdete na tej povezavi.

Če pa te zanima, kako sva se imele prve dni na oddelku ljubljanske porodnišnice, pa preveri tukaj.

Napiši komentar