Zadnje čase veliko razmišljam, kritično presojam ves spletni balast, ugotavljam pa, da mi je bolje, ko se od njega malo odmaknem. Tole, malo bolj posebno obdobje v mojem življenju, ko moram malo bolj gledati, kako porabim svoj denar, se mi zdi prav koristno s stališča, da vedno nekajkrat premislim, kaj res potrebujem.
Tako se velikokrat znajdem v razmišljanju, da smo se ljudje na splošno preveč oddaljili od narave. Mame smo nehale poslušat svoj instinkt v povezavi z dojenjem ob uvedbi in vzponu mlečnih formul v 60-tih letih. Nike je začel delati oblazinjene superge, ko so se navadni ljudje v 70-tih, fizično nepripravljeni na tek, začeli z njim ukvarjati. Predelana hrana, polna sladkorja, je postala naenkrat zdrava, jajca in maščobe pa največji strup. Kar naenkrat je postalo pomembno, da stvari ‘imamo’, vse, kar rabimo, pa smo začeli, tudi po nepotrebnem, zavijati v plastiko. Ni več pomembno to, kaj potrebujemo, ampak kaj vse hočemo imeti.
Ne pravim, da je vse, kar je novo, slabo. Mislim, da lahko človek kot posameznik v tem času živi bolj kvalitetno, kot kadarkoli do sedaj. Od rešitve skoraj vsakega problema nas loči le dober ‘google search’ in kvalitetne presoja, katere informacije so za nas koristne. Mislim pa, da moramo začeti kritično presojati vse, kar nam je ponujeno na pladnju preko dobrega targetiranja na spletu in začeti razmišljati o tem, kaj si res želimo in kaj nas bo res osrečilo. Še boljše pa bo, če tisto ne bo zavito v plastiko, ki bo na koncu končala v kitovem trebuhu in ga ubila veliko pred njegovim časom.
Zadnjič sem nekje prebrala, da so naši odnosi naše življenje. Vmes je še zdravje, delo, dopusti, tudi kakšna stvar, seveda, ampak v grobem bi se pa kar strinjala. Odnose pa težko kupimo v trgovinah.
