Vse skupaj se je začelo, ko je nekega popoldneva moj mož prišel domov in vprašal: ‘Kaj pa če bi šli mi v Toskano? Bajkat.’ V glavi se mi je pojavilo nešteto vprašanj – saj do tistega trenutka res nisem vedela, da je v delu Toskane zelo dobro razvita turistična ponudba na področju gorskega kolesarjenja. Pod imenom Toskana sem si vedno predstavljala le prostrano gričevnato pokrajino živih barv ter zanimivimi drevesi in grmovji, posejanimi v stroge vrste ter zanimiva majhna mesteca bogata s kulturno dediščino. Šli naj bi kampirat in ker smo letos že dobro izurjeni, smo se kmalu odločili, da gremo. Razloga proti praktično nismo imeli.
V Punta Alo smo šli v organizaciji Tomaža in Outdoor Station, ki je poskrbel za to, da nam ves čas dopusta ni prav nič manjkalo. Tako je bilo za nemotene kolesarske ture v Punta Ali in okolici poskrbljeno, za otroke pa smo našli še kup spremljevalnih aktivnosti. Z možem sva se pri kolesarjenju izmenjevala, saj je nekdo seveda moral poskrbeti za naš podmladek. Če bi se prijavilo več družin, bi organizirali še varstvo za otroke.
Malo me je skrbelo, kako nam bo spanje v šotoru zneslo v začetku oktobra, saj so temperature, predvsem ponoči, lahko nepredvidljive. Z vremenom smo imeli na koncu kar srečo – nekaj dežja smo imeli le prvi dan in zadnjo noč, vse preostale dni pa smo imeli lepe sončne dni s temperaturami od 21 do 25 stopinj. Za naslednjič se moramo opremiti s kakšno dodatno odejo, saj so bile nekatere noči kar hladne.
Vas zanima kakšen podatek o kampu? Puntala camp and resort je za naše, slovenske razmere, res ogromen. Nahaja se v zaščitenem naravnem parku v čudovitem borovem gozdičku, parcele pa so med seboj ločene tudi z nekaj podrastja, kar služi tudi malo večji zasebnosti. Izven sezone so odprti le nekateri deli kampa, si pa res ne predstavljam, kakšno mravljišče je tam na vrhuncu sezone. Je dobro opremljen, WC-ji so izven sezone sprejemljivo čisti in neobljudeni. Pozitivno presenečena sem bila nad res odlično klimo – predstavljajte si nežen vonj soli in borovih dreves … Najrajši bi si jo pripeljala kar v dnevno sobo. V kampu niso dovoljena motorna vozila z izjemo tistih, bivalnih – tako da je prometa res malo. Je zelo športno orientiran – za gorske kolesarje, kajtarje, windsurferje … Tako da se večina ljudi po kampu vozi na gorskih kolesih.
Glede na vse moje kriterije je to za naše najmlajše vrhunska počitniška lokacija. Opremljen je z ogromnim igriščem, na katerem se bodo dobro znašli tako večji, kot manjši otroci. Naši trije so na njem vsi res uživali.
Zoooobke je dobila, pikica mala! 😀
Svoje sposobnosti vožnje kolesa in skiroja sta Sara in Jaša trenirala tudi na ‘pump tracku’, ki je seveda uporaben tudi za odrasle. V kampu najdete tudi teniška igrišča in adrenalinski park ter vrsto drugih možnosti za aktivnosti.
Plaža je ogromna, brez sence in mivkasta. V začetku oktobra se je to za otroke izkazalo super. Sonce ni tako pripekalo, da bi potrebovali kakšno dodatno senco in vsi trije otroci so se od trenutka, ko smo prišli na plažo, do trenutka, ko smo odšli, na njej noro zabavali – kljub temu, da smo doma pozabili vse plastične kanglice, lopatke in podobno. 😀 Ronja je pojedla kakšno pest mivke več, kot bi si želela, pa kaj moremo – menda je to v redu za prebavo.
Zadnji dan je precej pihalo, tako da Ronja ni šla plavat – sta pa Sara in Jaša noro uživala, ko sta se metala po valovih. Voda je namreč nizka dooolgo časa, zato je idealna za čofotanje.
https://www.instagram.com/p/BZ6GcekgtQ6/?taken-by=mateja.tamse_mami2inpol
Velik minus borovega gozdička so bili edino komarji. Sicer so bili že malo bolj počasne sorte, predvidevam da zaradi nižjih temperatur. So pa kar agresivni in na žalost smo bili kljub preventivi vsi kar popikani.
Do našega cilja smo iz Ljubljane potrebovali približno 8 ur v vsako smer (s postanki vred). Jaša je na koncu ocenil, da se mu je kljub temu, da res sovraži vožnjo, ‘splačalo’ potrpeti zaradi mivkaste plaže in toplih tušev, (ki niso na žetone, kot mogoče v kakšnem drugem italjanskem kampu). Sara pa je, še preden smo sploh šli domov, spraševala, kdaj bomo šli nazaj v Toskano in če bomo še kdaj prišli. Ne vem, če se nam je kdaj že kaj takega zgodilo. 😀
Toliko zaenkrat. V naslednjih dneh smo obiskali tudi tipično majhno Toskansko mestece, Massa Maritima. V naslednjih dneh vam pa pokažem še kakšno fotografijo z naših gorsko kolesarskih izletov.
