A ni zanimivo, da imam vedno največ idej za pisanje takrat, ko sem na smrt utrujena? Pogosto pod tušem ali pa sredi noči, ko ne morem spati.
In potem malo odlašam in odlašam… In traja, da napišem. Zato sem se danes ne glede na to, da sem utrujena na smrt, odločila, da zapišem, kar se mi že nekaj dni mota po glavi.
Trenutno ima Ronja vsako popoldne in večer krče. Pa ne vem, če so to točno krči, ker pač niso vsak dan ob isti uri in trajajo določeno število ur. Sicer je vedno popoldan, pa včasih traja kakšno urico, včasih dve. Včasih Ronjo nosim naokoli tudi štiri ure. Na prste ene roke pa lahko preštejem dneve, ko jih ni bilo. Ne vem, a so ‘krči’ ali ne, vem pa to, da je vse skupaj izjemno naporno. Sploh če prištejem še to, da mi mož trenutno iz objektivnih razlogov ne more priskočiti na pomoč in da imam poleg še skoraj štiri letnico, ki me ob večerih enostavno hoče. To kaže na razne načine, predvsem v obliki neželjenih vedenj. Vam je to znano? Seveda ne bi šla pod tuš, ko ji rečem, večerja traja sto let in sedenje za mizo se zdi znanstvena fantastika. Ko ugasnem risanke, itak vedno sledi izpad. Nujno ji moram jaz umit zobe. Preoblačenje v pižamo pa traja in traja… In traja… Pa še potem, ko jo končno prepričam, da se spravi v posteljo, postane žejna. Pa lulat jo. Pa včasih jo začne bolet trebušček. Pa glavica. Včasih noge… Je to kateri znano? No, s petkilsko štruco v roki, ki se večino časa joče, vsak večer obupavam nad situacijo. Na srečo kakšen večer pride na pomoč moja mami – pa še to ne zaleže, ker bi pač punci obe radi viseli na meni in nihče drug ni dovolj dober.
Veste, kaj je ob takih trenutkih moja rešilna bilka? Tisto, kar me drži pokonci? VEM, DA BO MINILO. Krči se bodo prenehali, ko bo Ronjino črevesje zrelo za to. Sara bo upam, tudi prerasla to fazo iskanja pozornosti, ko ji bom ob večerih spet lahko namenila nekaj več časa. In spet bo vse OK. Dokler se spet ne začne kakšna druga ‘faza’… 😀
