Mamine zgodbe

Kako se soočiti z neuspehom?

Tako zmage, kot porazi so normalen del našega življenja. Drugi, tudi ‘normalen’ del našega življenja pa je ta, da na družbenih omrežjih objavljamo tako majhne, kot velike zmage, poraze in neuspehe pa rajši skrijemo pred vsemi, ker … Saj to – ne vem točno zakaj, ker bi nam bilo verjetno vsem malo lažje, če bi bili iskreni med sabo in si priznali, da kdaj tudi nam ne gre tako zelo fino, kot to izgleda na Instagramu.

Danes bom izhajala iz povsem osebne izkušnje – letos imam namreč med svoijmi cilji tudi to, da naredim pravniški državni izpit – malo bolj poljuden izraz za to je pravosodni izpit in verjetno vam je vsem znano, da ne gre za ravno lahko zadevo. In se učim ali pa na pol učim, pripravljam za to že od konca lanskega leta. Kolikokrat sem se vmes spraševala, kaj mi je tega treba! Koliko prijetnejšim aktivnostim sem se za to odpovedala. In sem ga šla junija delat in kaj se je zgodilo – pisni del sem naredila, ustnega pa padla. Spodbujali so me cela družina, vsi bližnji, katerim sem povedala, zakaj sem na trenutke malo bolj zmedena in nimam časa za ravno vsako stvar, vse stranke, ki ste za to vedele. Kako težko mi je bilo it domov in vsem povedat, da ni šlo, ko so vsi čakali, da pridem z veselimi novicami. Zdelo se mi je, da sem razočarala sebe, pa še vse ostale zraven.

Kaj pa je bila naslednja stvar, ki se je zgodila, ko sem iskreno povedala, kaj se je zgodilo? Večina me je začela tolažiti, mi povedala, da res ne smem izgubiti poguma, da je to res težek izpit, ki ga veliko ljudi dela večkrat. Potem za piko na i pa so mi povedali še svoje izkušnje s tem, kako jim ni šlo, ter svoje travme, povezane s tem. Prej, preden sem jaz pokazala svojo ranljivost, pa so vsi rajši držali svoje neuspehe zase. A ni to zanimivo? No, mož me je potolažil, da je super to, da imamo v naši družini tak pozitiven odnos do napak, da ob takih priložnostih ne začnemo dvomit o lastni vrednosti in se ne ukvarjamo s svojo samopodobo ampak …

Kaj lahko v situaciji, ko se soočaš z neuspehom, sploh narediš?

  • Išči alternativne rešitve. Mogoče je že način, na katerega smo se lotili stvari, zgrešen. Poskusimo pogledati na situacijo z različnih perspektiv ter nato izbrati drugačen ali bolj primeren pristop.
  • Osredotoči se na rešitve. Res se je lahko smiliti sam sebi, ampak s tem ne rešimo prav ničesar. Tudi obžalovanje ni produktivno. Veliko bolj koristno se je osredotočiti na različne načine, kako rešiti problem in nato izbrati tistega, ki nas bo najbolj verjetno pripeljal do uspeha. Jaz sem sicer vmes že parkrat pomislila, da bi kar obupala. Pa sem se vseeno zaenkrat odločila, da še ne bom. 😀
  • Kaj je pravi pomen neuspeha? Začasni neuspeh ni nič več, kot ena ovira več do uspeha. Nekaj smo si zamislili, naredili in stvar se enostavno ni izšla po naših načrtih. Kaj zdaj? Poiskati je treba druge, mogoče primernejše rešitve, ki bodo naš problem rešile. Z vsakim korakom, ki ga naredimo, imamo novo izkušnjo, korak več, ki nam pomaga pri reševanju prihodnjih ovir.
  • Prilagodi svoj pristop. Če nekaj ne deluje, potem je verjetno, da se reševanja problema nisi lotil na pravi način.
  • Ohranjaj kreativen pristop, usmerjen k reševanju problemov. Jaz se, kadar moj ‘splošen’, ‘delaj kar nekaj’ način, ne deluje, zatečem k postavljanju in doseganju SMART ciljev. Več o tem najdeš tukaj.
  • Ne kompliciraj. V trenutku, ko začneš komplicirati, si ustvarjaš možnosti, da se izgubiš v podrobnostih. Če je pred tabo obsežen projekt, je več možnosti, da na poti zaradi nepotrebnega kompliciranja izgubiš motivacijo, ker izgubiš cilj pred seboj. Pogosto bo za rešitev problema zadostovala rešitev, ki je najbolj preprosta.
  • Ocenjuj prehojeno pot – odločitve in izide, ki so jih prinesle te odločitve. Občasen razmislek o tem, kje na poti si in kam greš ti bo pomagal lažje ohraniti jasen pogled na pot, ki je pred tabo.

Jaz sem se ob neuspehu zakopala v (druge vrste) delo. Nisem se počutila pripravljeno, da svoje misli delim na blogu, sem pa svojo kreativnost sproščala s fotografiranji. Poleg tega sem se družila z ljudmi, ki mi pomenijo največ. Pri meni je tako, da mi je v krogu družine res lažje ohranjati neko pravo perspektivo. Naši otroci in bližnji nas (upam!) ne sodijo po naših uspehih ali neuspehih – za njih smo povsem dovolj takšni kot smo – in na to bi res lahko vsi pomislili večkrat, ko se nam na poti do ciljev pojavijo ovire. 

S temle prispevkom sem presegla marsikateri mejnik pri sami sebi. Upam, res upam, da vam je zapis koristen. Da vam mogoče pomaga pri tem, da se lažje soočite z lastnim neuspehom in ugotovite, da zaradi njega vi niste čisto nič slabši kot oseba. Da vam vsaka ovira na poti do uspeha pomaga pri osebnostni rasti. Upam, da sem vam mogoče dala tudi kakšno idejo, kako se po doživetem neuspehu pobrati in nadaljevati z dvignjeno glavo. 🙂

1 komentar

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja