Naokrog

Slap Savica, Bohinj

Naslednji dan po tem, ko smo obiskali Zlatorogovo pravljično deželo, smo obiskali slap Savica. Slap Savica prav gotovo sodi med tiste bolj znane slapove, ki imajo romantičen pridih zaradi Prešernove pesnitve Krst pri Savici in poseben zgodovinski pomen. Je eden najbolj obiskanih slovenskih slapov.

Naj povem še, da smo za izhodišče izbrali kar Zlatorogov kamp in se do tja odpravili peš. Iz Ukanca vas tja vodijo tri poti, gor smo šli po ‘najkrajši’, označeni z uro dvajset, vračali pa smo se skozi dolino Blato. Obe poti sta primerni za otroke, Ronja je bila seveda v nosilki. Hodili smo zeloooo počasi, tako da smo do Koče pri Savici potrebovali približno 2 uri, do slapa pa še nadaljnjih 20 minut. Čeprav sta se vmes otroka pritoževala, sta pot z nekaj postanki za okrepčilo, zmogla praktično brez večjih težav.

Utrinek s poti. Na temle izletu sem daleč najmanj fotografirala, ker je bil naporen tudi zame in Ronjo v nosilki. Se tolažim, da milijona rok vseeno nimam in včasih je pač katero od meni ljubih področij zato prikrajšano.

Pogled s slapa Savica proti našemu izhodišču – Bohinjskemu jezeru in Ukancu.

Na blagajni slapa Savica sta mulca dobila tudi štampiljko Bele Vile v svoji knjižici. Pot od Ukanca do koče pri slapu je bila čudovita. Čeprav je obljudena, nismo srečali preveč pohodnikov in smo bili ves čas konkretno v stiku z naravo. Pot od koče do slapa pa je ena od glavnih turističnih atrakcij v Bohinju, zmore jo praktično vsak, tako da je zelo obljudena. Ker je trenutno tudi vrhunec turistične sezone, sem se počutila kot še ena od milijona mravelj, ki lezejo na slap. Pa dobro, vseeno je bilo luštno.

Komaj sem dobila fotko, na kateri ni še 3000 mimo-gužvajočih se ljudi. Malo utrujena pa vseeno izgledata, ne? 😀

Pri novi koči ob slapu smo se ob vrnitvi ustavili in se malo oktepčali. Za povratek smo izbrali drugo pot, skozi dolino Blato. Mislim, da smo hodili dobro uro, spet počasi in prilagojeno našim najmlajšim. Popoldan smo šli še v trgovino, pa še na sprehod ob obali Bohinjskega jezera, pa še na igrala. Tako da je energija očitno nekaj, česar imata naša mulca na pretek. 😀

Več o tem, kaj vse smo še počeli v Zlatorogovi čudežni deželi, pa najdeš tukaj.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja