Čisto vsak večer, ko se na smrt utrujena od ‘ostajanja doma’ zrušim v posteljo, si v mislih naredim načrte za naslednji dan. Zjutraj bom vstala skupaj s puncama in jima pripravila zajtrk (in ju ne bom spustila za pol ure pred televizijo, da lahko še malo poležim). Potem bomo pripravile vse potrebno za šolo in medtem, ko bom Sari podajala navodila, bom animirala mlajšo, da je pri šolskem delu ne moti (preveč). Vmes bom uredila še kakšno svoje opravilo ter pripravila vse potrebno za kosilo. Potem bo šla Ronja v miru spat, Sara pa bo čvekala s prijateljicami po videoklicih. Popoldan bomo imele ves čas na svetu za ustvarjanje, sprehode, druženje in preživljanje časa skupaj.
In potem me zjutraj zbudi Ronja, ko mi vtika prste v usta. Sara že cvili: ‘A lahko risanke?’ Ker res še nisem pripravljena za skok v kruto realnost, jima jih seveda dovolim. Ko se končno spravim k sebi, že sprašujem Saro, če ima vse pripravljeno za šolo, pa me Ronja spomni, da je še vedno lačna. In tako v jutranjem kaosu pripravljam zajtrk, pa se že prerekamo, zakaj je treba ugasnit risanke in ne pustim igric. Ko pojesta, je čas za šolo. Res verjamem, da se učitelji trudijo po najboljših močeh s pripravo snovi, vendar jo moram včasih poiskati na treh različnih koncih, izluščiti balastne aktivnosti in jih razporediti od najzahtevnejših do ‘ne tako nujnih’, ker imava s Saro večna pregovarjanja, kaj še mora narediti, še posebej pa: ‘Zakaj, mami, zakaj???’ in vsak dan na neki točki enostavno obupam. Da ne pozabimo omenit, pa verjamem, da je pri marsikomu z več šoloobveznimi otroki še huje – treba je imeti računalnik in obvladat vso možno programsko opremo za to, da sploh prideš do snovi, ki jo je treba predelati. Poleg tega je občasno treba koordinirati še video in telefonske klice z učiteljicami in biti konstanten motivator. Je že kdo videl prvošolca (ali pa otroka do 18? let), ki bi kar sam na lepe oči vse uredil in uredil? Velikokrat dobimo zraven navodilo: ‘otroci naj delajo sami’. To se sliši odlično, ampak v realnosti vseeno pomeni, da petkrat skoraj znorim, ker na zvočno opremljenem Power pointu ne najdem pavze, posnetka posledično ne morem ustaviti in je potem tako ali tako ne morem pustiti same. Pa če nama že uspe, na tri minutne intervale slišim: ‘Mami, mami, mami, mamiiiii, kaj zdaj, kaj je to, kaj je treba??? Jaz tega ne bom!’ Da ne dodam še tega, da čim triletnico izpustim izpred oči, gre Sari razmetavat barvice, risat po učbenikih in jo pač – motit. Ne pretiravam, če povem, da so moji živci konkretno načeti po nekaj deset minutah dela.
Kje bi bilo še moje delo, če bi imela to srečo, da bi ga v tem času imela. Saj niti računalnika ne bi mogla uporabljati, kaj šele delati ob vsem tem šumu v moji glavi.
Dovolj imam! Karantene, ostajanja doma, večnih dobrih namenov, ki ostanejo zakopani nekje zadaj med vso nervozo zaradi negotovosti situacije in neskončno skrbjo za otroke. Vmes jih je treba tri do štirikrat na dan še nafutrat in ne kar s čimerkoli, ker vsega pač ne jejo – tako kot v vrtcu in šoli.
Sama pri sebi sem se že na tihem odločila, da se bova s Saro ukvarjali samo še z nujnimi šolskimi obveznostmi, ostalo pa dopolnile v spletnih učilnicah, kjer se najde veliko vaj učenja skozi igro. Vse ostalo bo moralo počakati na prihodnje šolsko leto. Ne predstavljam si, kako je tistim otrokom in staršem, ki so na prehodih med osnovnimi, srednjimi šolami in fakultetami in si česa takega niti približno ne morejo privoščiti. Pa tudi – kaj se dogaja z otroci, katerih starši se sploh ne morejo posvetiti organizaciji šole od doma – bodisi zato, ker za to nimajo časa, sposobnosti, ali vseh mogočih pripomočkov. Najbolj hudo pa mi je za tiste otroke, katerim sta vrtec in šola bolj varno zavetje, kot dom, kjer se dogajajo vse mogoče zlorabe. Še ena črna jama, v katero si nihče ne upa niti pogledati.
Predvidevam, da se bo zaradi tega zapisa name vsul gnev tistih staršev, ki uživajo v času z otroki doma in so našli svoj nov hobi v igranju učiteljev in organizatorjev dolgih dnevov v karanteni. Na spletu sem našla že marsikateri – bolj ali manj piker zapis na to temo. Kako grozno, res, da moramo 24 ur na dan preživeti s svojimi lastnimi otroki, prav tistimi, za katere sem se sami odločili in si jih želeli. Jaz pa mislim, da je v tem tretnutku enostavno preveč vsega – preveč časa z otroki, da bi ga lahko ‘kvalitetno preživeli’, premalo časa za druge stvari, ki nam lahko polnijo baterije in dušo, premalo tretjih frustracij, ki nam dajo čas z družino na tehtnico in ga zato bolj cenimo in bolj čuječe preživimo. Vsako jutro posebej se poskušam pripraviti in izpeljati dan tako, kot si mislim, da bi bilo fajn, pa se vedno nekje zataknem. In mirno in brez slabe vesti lahko zaključim, da mi ta čas res ni pisan na kožo. Pa res ni dvoma o tem, da imam rada svoje otroke. So mame, ki to zmorejo in v tem še uživajo za povrh, jaz pa žal nisem ena izmed njih in grem stavit, da se vsaj še katera znajde v mojem zapisu – kar je tudi bistvo tega mojega jamranja zgoraj. Da veste, da niste same v tem zosu. Žal lahko le čakamo, da si veleumi zamislijo, kdaj bodo spet odprli šole in vrtce in res upam, da se to zgodi v maju, drugače ne vem, kaj se bo še zgodilo z mojim duševnim zdravjem. Čeprav je moj zapis eno samo jamranje, pa vam dajem še povezavo, kjer najdete več o konstruktivnem spopadanju s tem neobičajnim časom z otroki – tule: klik. Da od njega še kaj pametnega odnesete in vam nisem samo ukradla parih minut dragocenega časa.
Zadnje dni sem prišla do točke, da se tudi doma malo uredim, pa četudi v trenirko – za malo boljši občutek. Zaradi (nenamernega) širjenja mojih stegen je že dva para karantenskih pajkic doletel bridek konec. Na srečo so se v majhnem slovenskem podjetju Aurora Roots izkazali in mi poslali nov komplet trenirke, v katerem bom zrihtana in na komot in upam, da zaradi tega tudi malo boljše volje. 🙂 Ker v tem času pridejo trenirke prav čisto vsem, hkrati pa zelo verjamem v podporo majhnih slovenskih podjetij, vam jih z veseljem predstavljam na sebi ob tem zapisu.
Njihove izdelke najdete tukaj. Poklikajte, ne bo vam žal, ker so res kvalitetni in se odlično nosijo!
