Končno je dolgo in vroče poletje tu. Ko se divji vsakdanji tempo malo upočasni in imamo končno mal več časa drug za drugega. Na splošno rečeno. Letošnje leto je za nas namreč kar ugodno. Na porodniški res uživam s svojima dvema puncama. Že zdaj je bila Sara veliko doma, čez poletje pa bomo izkoristili rezervacijo v vrtcu in ga preživeli skupaj.
Pri nas pride v poštev gledanje risank predvsem pri Sari, saj Jaša večino časa živi pri svoji mami, tako da nad njegovim obnašanjem, povezanim s tem, nimam vpogleda. Sara jih gleda predvsem zjutraj, ko se nama še ne ljubi takoj vstati in zvečer, ko potrebujem nekaj manevrskega prostora, da uskladim uspavanje obeh punc in še kakšne večerne internetne aktivnosti. Več časa pred ekranom preživi, kadar je bolna. Prepoved risank je pri nas tudi glavna ‘kazen’. V kolikor želim, da nekaj naredi, to skoraj zagotovo vžge. V glavnem, kar se tiče zornega kota starša, so risanke res lahko v ‘pomoč’.
Zakaj sem se torej odločila, da jih čez poletje pri nas ne bo? Kot prvo, že vrabci na drevesih čivkajo, da imajo negativen vpliv na otrokov razvoj. (Vir.) Obstaja povezava med časom, preživetim pred ekranom in kasnejšimi motnjami v pozornosti. Poleg tega se lahko kaže negativen vpliv tudi pri izvršilnih funkcijah neposredno po gledanju televizije. Opazila sem tudi, da risanke na Saro delujejo kot droga. Več jih gleda, več jih želi gledati. Če ji gledanja ne dovolim, potem skoraj vedno sledi izpad trme, ki traja različno dolgo. Včasih dlje, včasih manj. Zvečer, ko je utrujena, je zaključku gledanja risank vedno sledilo dretje, ki je trajalo tudi do 20 minut. Čez dan me je začela neprestano spraševati, če zdaj pa lahko gleda risanke. Pa če jih zdaj lahko. Pa če jih lahko mogoče malo kasneje? Dovolj sem imela tudi neprestanega tečnarjenja, da bi zdaj pa ona res gledala risanke.
Tako sem se spomnila na teden, ko je imela, (ne vem več zakaj,) ‘prepoved risank’. Prvih nekaj dni je bilo težkih. Potem pa je na risanke nekako pozabila. Zadnjih nekaj dni je bilo veliko bolj umirjenih, brez izpadov trme, brez tečnarjenja in pogajanja za še eno risanko več. Sara je zelo samozadostna in se zna dobro sama zamotiti tudi za dlje časa. Zjutraj je začela risati in sestavljati lego kocke ali pa ustvarjati kako drugače. Skoraj vedno najde neko zaposlitev, če ne drugega, se druži s sosedi in si tako krajša čas. Zvečer sva lažje našli ‘najin čas’, čas za skupno branje in klepet o dnevu, ker je ni bilo treba vleči izpred ekrana.
Potem sem pa potrebovala še način, kako to ‘prepoved’ najlažje izpeljati. Srce mi ni dalo, da bi si izmislila, da bi jo za nekaj neprimernega ‘kaznovala’ s prepovedjo risank za dva meseca. Sploh si ne predstavljam, kaj bi morala narediti. Tako sem včeraj enostavno rekla, da med poletjem ne bomo gledali risank. Seveda je sledil jok in mini izpad. Potem pa me je vprašala spet čez nekaj ur: ‘A lahko gledam risanke?’ In sem vztrajala. In potem je kmalu sledilo vprašanje: ‘Ali sem še kaznovana?’ Pa sem ji odgovorila: ‘Sara, nisi kaznovana, enostavno sem se odločila, da čez poletje ne bomo gledali risank.’ In kaj je odgovorila? ‘Ja, pa sem kaznovana.’ 😀
Danes je bila kriza samo zjutraj. Mislim, da se bo čez nekaj dni komaj še spomnila na njih. Jaz pa upam na manj izpadov trme, kvalitetno preživet skupen čas in super odnose. 😉 Če se nam bo ‘prepoved’ obnesla čez poletje, pa jo bomo gotovo podaljšali še na preostalo leto.
