Ko sem se prvič pripravljala na prihod dojenčka, sem bila, milo rečeno, precej zmedena. Seznam potrebnih pripomočkov sem dobila v šoli za starše, na internetu sem jih pa seveda našla še kakšnih 10, od teh so bili nekateri bolj, drugi manj obsežni. Kako se torej znajti med vsem tistim balastom?
V prvo sem se ravnala po svojem notranjem občutku in moram reči, da niti nisem veliko zgrešila. Ogromno so mi tudi pomagali nasveti mamic z izkušnjami v FB skupinah. Če je bila kakšna zadeva res fina, sem jo že nekako izvohala.
Tokrat sem se na dojenčka št. 2 pripravljala čisto drugače. Pripravila sem izključno stvari, za katere sem prepričana, da jih potrebujem in so se po prvi izkušnji izkazale za uporabne. Za katere zadeve sem torej ugotovila, da jih res NE potrebujem?
1) Ležalnik oz. gugalnik. Na srečo sem ga dobila, ampak že v osnovi se mi je zdel za dojenčkovo sedenje čisto neprimeren, saj bi se v njem neprestano nagibal in lezel v levo ali desno. Poleg tega sem kasneje ugotovila, da ga fizioterapevti v razvojnih ambulantah odsvetujejo.
2) Flaške in adaptirano mleko. V prvo nisem imela predpripravljenega nič, kar se mi je brez težav obneslo. Upam, da bo tudi v drugo tako. Sara je dobila prvo flaško za na pot pri cca 4 mesecih, pa tudi ta je imela ustnik. Cucljev nikoli ni poznala.
3) Nosilka. Moja ni bila nikoli rada v njej, vedno pa je bila tudi med težko kategorniki, kar pomeni, da bi moj hrbet res ubila. Če otroku odgovarja, pa je smiselno izbrati tisto, ki otroku nudi primerno oporo. Na srečo ji je voziček seveda odgovarjal, tako da sva hodili brez težav vsepovsod.
4) Hlačke z naramnicami in neraztegljiva oblačila. Če sem jih Sari že oblekla, sem jih oblekla le enkrat ali v skrajni sili, ko je bilo vse drugo umazano. Najbolj se mi je obnesla kombinacija oblačil: bodi + hlačke + majčka. Tako da sem tokrat že v štartu izločila vse obleke, za katere že zdaj VEM, da jih dojenčici ne bom oblačila, ker so nepraktične. Da ne nadaljujem s tem, da nekatera oblačila, sploh kakšne kavbojke z ozkim pasom in podobno, izgledajo že na prvi pogled popolnoma neprimerna za dojenčke.
5) Previjalna komoda/miza. Od nekdaj mi je fascinantna obsedenost mladih mamic s ‘previjalno komodo’. Saj veste, da je to komoda, ki ima gor desko in čisto nič drugega, ne? Iz čisto praktičnih razlogov in pomanjkanja prostora drugje v stanovanju imam desko, na kateri je previjalna podloga, kar v kopalnici. Umivalnik je na dosegu roke, kar pomeni, da ni nobenega kompliciranja s prinašanjem, odnašanjem in prelivanjem vode. Praktičnost pri previjanju premaga vse!
6) Digitalni ušesno/čelni termometer. Nikoli ni kazal prav. Trenutno se zanašam na svoje roke in počutje otroka, v skrajnem primeru pa imam nek običajen termometer za par eurov.
7) Banjica s termometrom in tehtnico. Resno? A lahko še bolj zakompliciramo nego in hranjenje dojenčka? Nisem je sicer nikoli imela, da bi vedela, kako je to mega uporabna stvar, se mi pa zdi idealen pripomoček za sekiranje negotovih mamic. Uporabna je maksimalno 4 mesece, potem pa postane še ena od milijona stvari, ki ničemur več ne služijo.
V končni fazi sem ugotovila, da mi je občutno lažje, če si manj kompliciram življenje z vsem tem, kar bi ‘morala’ imeti. V nori poplavi otroških izdelkov, ki se oglašujejo, je res težko ločiti zrnje od plevela. Ampak z malo prakse in izkušnjami po mojem lahko vsaka mama zase in svoje otroke najde tisto, kar ji najbolj odgovarja. Zato je smiselno kupiti pripomoček, ko se pojavi potreba po njem in ne v naprej na zalogo, če slučajno pride prav. Nekatere zadeve so na primer res uporabne in praktične, o njih pa v objavi naslednjo sredo. 😉
