A ste vedeli, da sva bila z možem svoje čase precej zagrizena igralca namiznih iger? V tistem brezskrbnem času, preden sva dobila otroke, smo s prijatelji preživeli marsikatero popoldne ob igranju Naseljencev otoka Catan, pa tudi drugih strateških, ustvarjalnih in razmišljujočih iger, katerih imen se niti ne spomnim več ne. Za marsikatero smo navodila študirali po več ur, igrali pa cele popoldneve – včasih se je vse skupaj zavleklo še pozno v noč. Nekatere so mi bile všeč bolj, druge manj, žal pa sem se igranju v večji meri potem, ko so prišli otroci, odpovedala. Kdo pa ima ob novorojenčku še po 6 ur časa na dan za igranje, pa ob neprespanosti zmožnosti koncentracije več kot petnajst minut? 😀
Zdaj, ko je Sara končno dovolj velika, da se loteva malo zahtevnejših otroških iger, pa ta moja strast spet kuka na plano. Tokrat vam predstavljam dve igri Arty Mouse, ki sta ustvarjeni v Sloveniji in sta idealni za predšolske in šolske otroke (nižjih razredov).
Prva je ČIČKE ČAČKE, KJE SO TAČKE.
Gre za neke vrste spomin, ki pa ni čisto običajen. Otroci namreč iščejo spominske ploščice po znakih, ki jih narišejo na drugo stran ploščice. To, katero ploščico iščejo, pa določi krog, ki ga vrtijo.
Meni je še posebej všeč to, da gre za neke vrste učenje asociacij. Ko sem se učila za pravosodni izpit sem bila napreč po dolgem času soočena s tem, da nikoli nisem pravzaprav osvojila različnih tehnik učenja in pomnjenja. Tako me je takrat mož učil, na kakšne načine se lahko naučim to ogromno količino informacij in ena od teh tehnik je učenje z asociacijami. Torej po moje – prej to otroci osvojijo, lažji jim bo princip takšnega učenja in pomnjenja v prihodnosti, ko ga bodo v našem zmešanem sistemu še kako potrebovali.
Zanimivo je to, da na začetku otroci želijo risati precej natančno sliko tega, kar je na drugi strani ploščice, vendar sčasoma to opustijo in ugotovijo, na kakšen način se lažje zmaga.
Igra je možna z manj ploščicami za manjše otroke, ter razširjena za malo večje, igrajo se jo lahko sami ali v družbi. Ronji (2 leti in pol) je trenutno v velik izziv to, da mora počakati, da pride na vrsto in slediti navodilom, na kartice pa z navdušenjem riše glavonožce. 😀
Druga igra, ki smo jo stestirale, pa se imenuje RIŠI MIŠI.
Pri tej igri se otroci učijo razlikovati med različnimi liki, ravnimi, krivimi črtami ter jih začnejo razločevati tudi po barvah. Najprej izberejo, katero slikico bodo risali, nato pa posamezno vleče vsak male kartice z likom ali črto, ki jo lahko v svojo sliko nariše. Zmaga tisti, ki ali najprej nariše sliko, ali pa tisti, ki jo najbolj natančno nariše (torej tako, da se ujemajo tako liki kot tudi barve) in posledično zato dobi največ točk.
Riši miši je Sari, ki je zdaj v prvem razredu, v ravno pravi izziv. Seveda pomaga tudi to, da rada riše.
Pri tej igri mi je še posebej všeč to, da otrok preko ustvarjanja razvija svoje prostorske predstave, bolje zaznava razlike v velikosti ter se čisto mimogrede nauči še likov. Hkrati lahko igra igro po enostavnih navodilih, ki se nadgrajujejo v vedno bolj kompleksna, kar terja od njih že kar veliko koncentracije in razmišljanja.
Se mi pa zdi, da znamo naše otroke malo podcenjevati glede tega, kaj že zmorejo in grem stavit, da vas bodo skozi igranje take igre presenetili. Mene sta, obe. Sara s tem, kako natančno in v podrobnosti je prerisala posamezne slike, za Ronjo pa sem si mislila, da zmore ravno krog, pa je pokazala še veliko več.
Tudi to igro lahko otroci igrajo tekmovalno, sodelovalno v družbi, lahko pa se je lotijo tudi sami. To mi je še posebej všeč, ker družba enostavno ni vedno na voljo.
Obe igri sta dekleti uporabljali tudi izven predpisanih navodil, obe omogočata prosto igro in s tem ustvarjalno razmišljanje ter razvoj na različnih področjih.
Redko srečam igre za otroke, ki so tako vsestransko uporabne in krepijo toliko različnih sposobnosti – tako da bi ju že skoraj lahko opisali tudi kot strateške. V današnjem norem svetu se mi zdi ena od izjemno pomembnih sposobnosti ta, da se znajdeš v kakršni koli situaciji, ki ti jo življenje ponudi in iz nje poskusiš iztisniti najboljše kar se da, brez da greš z glavo skozi zid. Da veš, katere močne točke imaš in katere so tvoje šibkosti. Da se naučiš počakati na vrsto, ko je to treba, sodelovati ter zmoreš prenesti tako zmago, kot tudi poraz. Vse to otroke učimo vsak dan z našim zgledom, pri igranju takšnih iger pa jim poklonimo tudi naš čas, ter jih usmerjamo pri razvoju njihovih sposobnosti, kar je še posebej dragoceno.
Res se veselim prazničnih dni pred nami, ko bomo imeli malo več časa, da se bomo lahko igric lotili še vsi skupaj ter jih nadgradili, da bodo vsem v pravi izziv.
Igre najdete na tejle spletni strani.
