Na nekatere dogodke v življenju ne moreš biti pripravljen. Ne moreš si predstavljati, kako je. Ko jih preživljaš, je stresno za znoret in ko so končno za tabo, se ti zdi nepredstavljivo, da si to sploh dal skozi.
Tako tudi jaz nisem bila pripravljena na svojo ‘zgodbo s pravosodnim izpitom’. Tekom svoje poti, ki se je izkazala za precej daljšo, kot sem najprej računala, sem spoznala, da ima vsak svojo osebno zgodbo s tem izpitom in žal vse nimajo uspešnega konca. Kar se izpita tiče, ne pa življenja, seveda – tudi brez njega se da super živeti in če ravno ne sanjaš od malega, da želiš postati sodnik, verjetno lahko najdeš podobno zahtevne izzive kje drugje na svoji karierni poti.
Če še ne veste, izpit lahko vsak posameznik opravlja samo trikrat v življenju. Čemu je to točno namenjeno, ne vem. Tako ali tako vsakič opravljanje pošteno plačaš. Vem pa, da smo se kot študenti prava pogovarjali, da če ga moraš it delat več kot trikrat, potem ‘enostavno nisi za to’. Kar po mojem ne bi moglo biti dlje od realnosti, ampak pustimo to. To pravilo še vedno obstaja in meni je uspelo izpit opravljat vseh trikrat, kot sem ga lahko.
Za vse, ki ne veste za kaj točno pri izpitu gre, vam na hitro zapišem njegov potek. Najprej moraš na pisnem delu napisati dve sodbi. Pišeta se dva dni, vsak dan po osem ur, na roke. Pozabite tipkanje, pozabite na to, da niste na roke pisali že od konca srednje šole … Nato moraš počakat na rezultate in potem, če imaš obe sodbi ocenjeni pozitivno, te čez dober teden do dva čaka še ustni del izpita, ki pokriva 5 širokih pravnih področij: civilno, kazensko, gospodarsko, delovno in socialno ter ustavno pravo ter pravo Evropske unije. Na kratko, približno pet A4 strani z drobno pisavo navedene literature – zakonov, komentarjev ipd. Snovi je toliko, da si jo normalen človek težko predstavlja, bi pa ‘od oka’ rekla, da zajema približno tri letnike faksa. Malo gor ali dol, ker nekaterih predmetov iz časa študija ne rabiš znati, se moraš pa naučiti nekaj zakonov, za katere na faksu niti nisi vedel, da obstajajo. V teh vmesnih tednih pa ti izpitni center tudi poljubno menja člane komisije, kar lahko precej vpliva tudi na finalne dneve učenja, ko se seveda pripravljaš predvsem na teme, ki jih tvoj dodeljeni izpraševalec najraje sprašuje.
O tem, kako se je končalo prvič, sem pisala tukaj. Sedaj vem, da sem izpit takrat popolnoma podcenila. Enostavno nisem dobila dovolj informacij v zvezi z njim ali pa sem vse opozorilne znake enostavno zignorirala, da bi mi bilo lažje. 😀 Preden sem se spravila k pripravi, sem poslušala različne zgodbe o tem, kako dolgo so se drugi učili – od nekaj mesecev, pa vse do leta, leta in pol. Povprečno bi rekla, da so se pripravljali pol leta do eno leto. Jaz sem si za prvo rundo rezervirala pol leta, pri tem pa malo pozabila upoštevati dejstvo, da imam še dva otroka in že leta nisem spala noči v kosu, kar mi je seveda vplivalo tudi na koncentracijo čez dan. Če vse skupaj seštejem s temi izkušnjami, je bil poraz skoraj neizbežen, ampak upanje umre zadnje, a ne? 😀
Po prvem neuspehu se štiri mesece se snovi sploh pritakniti nisem mogla. Drugič sem se na izpit pripravila veliko bolje – ter tudi pisala veliko bolje. Pravzaprav sem zelo dobro pisala rok, ki ga je naredila malo več kot tretjina kandidatov. (To je tudi za ta izpit precej slabo, v povprečju naredi pisni del približno 60% kandidatov.) V dneh pred izpitom so mi menjali dva člana komisije, od tega enega dva dni pred izpitom, enega pa že prej. Žal pa je ostal med člani komisije tisti, s katerim prejšnji kandidati niso imeli najboljših izkušenj. Precej prepričana sem bila, da se glede na pričevanja foruma tudi midva ne bova ujela, nikakor pa nisem bila pripravljena na to, kar se mi je potem zares zgodilo. Tisti dan, ko me je vrgel ta član komisije, se mi je to, da sem padla, zdelo popolnoma upravičeno, saj vendar res nisem znala odgovoriti na njegova vprašanja. Ko pa je minilo nekaj dni in sem se k ustnemu delu izpita vrnila z malo bolj objektivnim pogledom, sem precej prepričano ugotovila, da se mi je zgodila krivica. Izpraševalec me je obravnaval na način, kot da je že vnaprej prepričan, da nimam pojma, da tako ali tako ne bom znala odgovoriti na njegova vprašanja. Izpraševal me je na način, da sploh nisem razumela, kaj me sprašuje, pa čeprav sem načeloma odgovore poznala in tako nisem imela niti najmanjše možnosti za uspeh. Lahko bi izpostavila še nekaj njegovih drugih pripomb, ki so bila tudi zaznamovana s spolom, pa jih na svojem blogu ne bom, ker se mi ne zdi primerno – kar pa še ne pomeni, da je bilo njegovo izpraševanje korektno ali primerno. Po drugem neuspehu sem vse skupaj nekam poslala, iz stanovanja zvlekla vse knjige, fascikle in materiale in otrokom povedala, da se ‘mami ne bo nič več učila’.
No, tri dni kasneje, po spodbujanju moža in prijateljic, sem stisnila zobe, vse materiale spet pospravila na svoja mesta, stisnila zobe, zbrala pogum in oddala prijavnico za prvi naslednji rok izpita, na katerega sem se lahko prijavila. Otrokom sem morala razočarati ter jim povedati, da se bo ‘mami še malo učila’. Zakaj bi si ‘prihranila’ še en rok izpita za kasnejša leta, če zdaj zagotovo znam največ, kot bom po vsej verjetnosti kadarkoli znala? V istem mesecu sem obiskala kar nekaj ustnih izpitov svojih kolegov in jasno ugotovila, da se mi je na prejšnjih ustnih zgodila krivica, hkrati pa mi je to pomagalo, da sem se nekako uspela malo otresti občutka, da se pri ustnem delu izpita spuščam v neznano. V tretje na pisnem delu nisem imela nobenih težav, pa čeprav sem bila seveda najbolj nervozna od vseh. Tokrat sem bila tudi, po vseh poprejšnjih izkušnjah, precej prepričana, da bom na tem delu uspešna. Tako sem se lahko ‘mirno’ še enkrat pripravila na dodeljeno komisijo. Mirno v narekovajih, ker mi tokrat izpitni center res ni olajšal priprav. Menjali so mi namreč kar tri člane komisije, od tega izpraševalca za najobsežnejša – civilni in kazenski del – zadnje dni pred izpitom. Vmes sem doživela dva mini napada panike in kar nekaj obupanih klicev svoji prijateljici, s katero sva imeli izpit na isti dan, je bilo potrebnih, da sem se sploh lahko spravila k sebi. Zadnji teden pred izpitom sem otroke poslala na počitnice k babici, ker sem bila preveč živčna, da bi sploh lahko normalno funkcionirala kot mama.
Iskreno, sploh ne vem, kako se mi je uspelo še tretjič privleči na sodišče pred komisijo. Ko gre zate, je itak vse drugače in tudi poprejšnje izkušnje mi niso pomagale, da bi se res otresla nervoze. Po res izdatnem izpraševanju mi je le uspelo pokazati dovolj znanja, da sem naredila še ustni del izpita. Sledil je neskončen občutek olajšanja, da je ta ‘projekt’ končno za mano in da ni bilo vse zaman. Tukaj lahko poudarim še, da zagotovo temu ni sledil občutek sreče, kot sem pričakovala, temveč kvečjemu občutek zadovoljstva, ki se še zdaj vsake kvatre oglasi, večino časa pa svoje življenje živim tako, kot sem ga, preden sem izpit imela. Tako da res – tisti, ki se izpita lotevate – ne mu pripisovati življenjske teže in ga imeti za merilo vaših sposobnosti. Na izpitu je ogromno odvisno od vašega znanja, ne gre pa zanemariti prispevka sreče in tega, da se vam tako na pisnem, kot tudi kasneje na ustnem situacija s komisijo obrne vam v največjo korist. V tem času, ko sem delala izpit, sem res govorila z ogromno kandidati in velikokrat je neuspohu botroval tudi nesrečen splet okoliščin in včasih tudi ‘čudno?’ vedenje komisije (poskušam napisat čim bolj korektno, da se zaradi tega zapisa ne bo kdo spravil name, češ, kako lahko tako pišem o komisijah tako spoštovanega izpita). No … Bom tu zaključila. 😀
V glavnem, projekt je za mano in življenje teče dalje. V tem času sem ugotovila, da nekateri delodajalci pravnikom s pravosodnim izpitom ponujajo smešno nizke plače, kar pa je še huje je, da nekateri te ponudbe sprejmejo. Dajmo se po tem, ko smo delali faks ne vem koliko let, investirali ure in ure dela v pripravništvo, delovne izkušnje in izpolnjevanje ostalih pogojev, ki jih sploh potrebujemo za PDI, potem investirali pol leta in več časa v pripravo na izpit in ga uspešno naredili, vsaj malo ceniti. Na tem mestu ne bom delala primerjav s poklici, ki so prav tako premalo plačani, dajmo pa se zavedati, da smo visoko kvalificirana intelektualna delovna sila. Ne vem, če to lahko res pomaga pri dvigu kolektivne zavesti, ampak 850 EUR neto za odvetniškega kandidata z (vsaj) dvema letoma delovnih izkušenj je pač – res bedno!
Še malo, pa me čaka delo v novi službi, za katerega potrebujem PDI, tako da opravljanje izpita ‘ni bilo zastonj’! 😀 Če se izpita lotevate – kar pogumno! Če je že za vami – bravo! Če ga nikoli ne boste videli niti od daleč pa tudi čestitke – ste si prihranili en kup stresa! 😉
