Za dojenje po prvem letu se zdi, kot da ga obkroža nek oblak skrivnosti. Do prvega rojstnega dneva otroka, dokler je mama na porodniški, je dojenje običajno in splošno družbeno sprejeto. Ko pa otrok dopolni prvi rojstni dan, postane tabu tema in komentarji v smislu: ‘Aja, se še kar dojita?’ so vedno bolj pogosti. Zdi se mi, da splošna javnost ‘malo večje’ otroke, ki se še vedno dojijo, gleda kar malo postrani. Tudi midve z Ronjo se še vedno dojiva, čeprav je stara že več kot dve leti. Nikoli nisem imela posebne želje tega izpostavljati, ker čutim, da je to najina zgodba. Ko pa sem ugotovila, da je o tem še vedno toliko zmotnih prepričanj, sem se odločila, da vseeno o tem napišem nekaj besed. Ker jaz lahko govorim le o svojih osebnih izkušnjah, sem se za vas pogovarjala z Aleksandro Klopčič, družinsko terapevtko, ki je o tem napisala prvo knjigo o tem pri nas, z naslovom Dojenje po prvem letu. Odgovorila je na vaša najpogostejša vprašanja in verjamem, da se bomo iz njenih odgovorov vse ogromno naučile.
Kaj otroku po prvem letu pomeni dojenje?
Neskončno veliko. Za večino otrok je dojenje prvi stik, ki so ga doživeli z mamo. Je prvi in prvinski stik s sočlovekom, je izraz ljubezni in je prva izkušnja, kaj pomeni bivati v odnosu. To, kar daje dojenje otroku, je v resnici tudi zelo lepa izkušnja, kaj odnos je: takrat si umirjen, uslišan, v tesnem telesnem stiku, poslušaš utrip srca, vse je mehko, nežno in ljubeče … Jaz se stopim, že ko o tem samo razmišljam – kako je šele našim otročkom, ki to na en čisto svoj način doživljajo. Po prvem letu otroku dojenje pomeni vrnitev v to oazo in v ta prvinski stik z mamo. Zaradi tega je dojenje resnični dar otroku, pa seveda tudi mami.
Dojenje po prvem letu je dobro že iz zdravstvenih razlogov, ampak dobro je tudi zato, ker JE cartanje. Materino mleko po prvem letu ohranja visoko hranilno vrednost in je s časom ne izgublja. Je odličen vir vitaminov in mineralov, prav tako pa maščobe in beljakovin in celo zdravih sladkorjev. Dokazano je, da so otroci z daljšim dojenjem tudi bolj zaščiteni pred mnogimi boleznimi, hitreje okrevajo in so bolj zaščiteni tudi pred kroničnimi boleznimi sodobnega časa, predvsem astme, alergije, diabetesom, debelostjo in rakavimi obolenji. Če pa se vrnem še k cartanju … Uh, tu je pa dojenje enakovredno pomembno, ker otrokov razvoj ni odvisen samo od prvovrstnih sestavin materinega mleka, ampak od stika, ki ga dojenje ustvarja. Namreč, dojenje in stik z mamo, ki ga otrok prek dojenja dobi, otroka pomiri in ga s tem ščiti pred škodljivim naraščanjem kortizola. Zakaj je to pomembno? Ker se otrokovi možgani v prvih letih življenja najintenzivneje razvijajo, za razvoj možganov pa je kortizol po domače rečeno strup. Prav tako dosledno tolaženje, umirjanje in cartanje otrokove možgane uči samopomirjanja in s tem otroke na dolgi rok dela bolj notranje suverene in samostojne, čeprav to na prvi pogled zgleda ravno nasprotno. Iz tega razloga je “cartanje” z dojenjem super, saj pomaga pri zdravem razvoju možganov.
Zakaj je dojenje po prvem letu še smiselno?
Tukaj pa je seznam zares dolg. V prvi vrsti zato, ker otroci po prvem letu razvojno še dojenje potrebujejo in jim dojenje tudi še vedno zelo koristi. Materino mleko je še vedno polno vitaminov in mineralov, prav tako maščob, beljakovin … Prav tako materino mleko otroke varuje pred boleznimi in jim pomaga, da hitreje okrevajo, tudi komplikacij zaradi dehidracije je recimo manj, saj se otroci, ki zavračajo hrano in pijačo, ponavadi še vedno radi dojijo. Prav tako pa je dojenje po prvem letu smiselno zato, ker vzpostavlja globoko vez med mamo in otrokom, ta vez pa se v času razvoja otrokovih možganov dobesedno vpiše v otrokove možgančke in ostane z njimi celo življenje.
Katere so prednosti dojenja po prvem letu? Je kakšna prednost tudi za mame?
Prednosti dojenja po prvem letu so v bistvu mnoge in se dotikajo različnih vidikov otrokovega razvoja. V prvi vrsti materino mleko po prvem letu hranilne vrednosti ne izgublja, ampak jo ohranja. Še vedno je izvrsten vir vitaminov in mineralov, seveda pa tudi maščobe, beljakovin in celo zdravih sladkorjev. Sploh v primerih, ko je malček neješč, je dojenje lahko odličen vir vseh mankov, ki jih izbirčnost prinaša. Materino mleko pa seveda vsebuje tudi imunološke celice, katerih koncentracija z zmanjšanjem dojenja v resnici narašča! Zaradi tega dojenje po prvem letu zelo pomaga pri okrevanju od bolezni, prav tako pa tudi na dolgi rok varuje pred razvojem mnogih bolezni, kot so na primer diabetes, astma, alergije, otroška debelost, rakava obolenja, … Celo mame so z daljšim dojenjem bolj zaščitene pred razvojem raka na dojki ali rodilih! Tako da dojenje na materino telo deluje zelo pozitivno. Prednosti dojenja pa so tudi psihološke, saj otrok za optimalni psihosocialni razvoj, pa tudi za razvoj možganov, ne rabi samo pravilnih hranil, ampak zdrave odnose, ker so možgani socialni organ in dojenje je v prvi vrsti odnos. Dojenje otroke umirja in jih sprošča, napaja jih z ljubeznijo in jim daje izkušnjo povezanosti in uslišanosti v odnosu. Takšne pozitivne izkušnje bivanja v odnosu z mamo, se v otrokove razvijajoče se možgane dobesedno vpišejo in otroku pomagajo, da se zdravo psihološko razvija.
Ali res z dolgim dojenjem samo “vežeš” otroka nase?
Povezanost, ki jo otrok splete z mamo prek dojenja, je pozitivna lastnost dojenja. Vezanje otroka nase je nekaj, česar se kot starši ne rabimo bati, ampak je povezanost z otrokom nekaj, k čemur je dobro stremeti. Otroci so prvih nekaj let v psihofizični simbiozi s starši, kar pomeni, da je npr. tudi njihov srčni utrip, telesna temperatura, dih bolj umirjen, ko so v stiku s starši ter se ob njih počutijo pozitivno in povezano. Prav tako pa je tudi njihov psihofizični razvoj odvisen od povezanosti s starši. Prek povezanosti s starši otroci spoznavajo sebe, svojo samostojnost, odnose s sočlovekom, … Dojenje je v zgodnjem otroštvu pomemben del starševstva, saj otroku ponudi izkušnjo globoke povezanosti, prek katere še lažje izgradi varno bazo, ki mu pomaga odhod v svet. Otrok, ki ima izgrajeno močno varno bazo (prek pogostega in nežnega telesnega stika s staši, tolažbe, negovanja, ujčkanja, umirjanja, …) se dokazano lažje in bolj suvereno obrača k samostojnosti, čeprav je na prvi pogled videti, da je razvajen. V resnici pa samoiniciativna neodvisnost otroka izhaja iz zadovoljenih potreb po odvisnosti. To pomeni, da bo otrok lažje razvil svojo samostojnost ob starših, ki se bodo pogumno predali svojemu otroku in ga vezali nase toliko, kot bo sam želel.
Kaj pa vstop v vrtec in dojenje? Je takrat res treba prenehati z dojenjem, kot svetujejo nekatere vzgojiteljice?
Ja, ta tema je zelo pomembna … V času, ko se začne bližati vrtec, veliko mamic začne stiskati, kako se bo otrok znašel v vrtcu brez dojenja. Nekateri ljudje pravijo, da bi se naj otroka odstavilo pred vrtcem, da dojenja v vrtcu ne bo pogrešal. Vendar pa je to netočno, saj dojenje v času uvajanja v vrtec otroku nudi eno prvinsko izkušnjo povezanosti z mamo, ki je v času, ko se prvič sam odpravlja v svet, še toliko bolj pomembna. Dojenje vstop v vrtec zelo pogosto celo olajša, saj lahko otrok vse stiske, ki jih v njem prebudi uvajanje, ob mami predela z dojenjem, kar pomeni telesno in brez besed (ki jih okoli prvega leta pogosto še niti nimajo dovolj). V vrtcu otrok ne bo iskal dojenja, saj otrok ve, da se doji pri mami in če mame ni, tudi dojenja ni. Podobno recimo tudi pri atiju otroci ne iščejo dojenja in spletejo nov odnos, ki je pač brez dojenja. Z vzgojiteljicami bo vzpostavil nove načine, kako predelovati stiske brez dojenja, kar lahko otrokov svet celo obogati. Ravno zato, ker bo z vzgojiteljico spletel en svojstven odnos, bo tudi uspavanje rezultat tega, koliko vzgojiteljica zmore otroka pomiriti in sproščeno pospremiti v spanje. Težave s spanjem v vrtcu nikoli nimajo veze z dojenjem, ampak s tem, da se otroci na vrtec še privajajo in da se morajo v vrtcu najprej sprostiti, da bodo v njem lahko tudi kvalitetno spali.
Kako pripraviti otroka na to, da se sam odstavi?
Otroka se v resnici ne more “pripraviti” k temu, da bi se sam odstavil, saj je samostojno preraščanje potrebe po dojenju (a.k.a. odstavljanje) stvar razvoja možganov. Dojenje je razvojna potreba, ki jo soomogoča sesalni refleks in tako kot je z drugimi razvojnimi potrebami in refleksi, otrok te sam od sebe preraste, ko je na to pripravljen. V kolikor pa dojenje postaja prenaporno in več ni mami v veselje, ampak predvsem v breme, je zelo smiselno razmisliti, na kakšne načine se da dojenje omejiti, da pride v ene bolj obvladljive okvirje. V tem smislu je lahko čisto na mestu spodbujanje otrokove samostojnosti, iskanje drugih načinov pomiritve in crkljanja, … Na tak način se otroka da recimo opremiti z veščinami, ki bi mu lahko pomagale pri samostojni odstavitvi. Kot rečeno, pa ni nič narobe, če mama otroku “pomaga” pri odstavljanju in mu dojenje npr. nekoliko zameji, da postane situacija z dojenjem za njo bolj znosna.
Kako prekiniti to, da otrok vsak večer zaspi z dojenjem pri starosti 18 mesecev?
Pri 18 mescih otroci doživljajo poskok rasti, zato je čisto možno, da je pogosto nočno dojenje odraz tega. V kolikor si želite nočno dojenje omejiti, se kot najboljša varianta pri tej starosti izkaže aktivacija očeta. Ker se otrok ob očetu pač ne doji, z njim lažje in hitreje splete odnos, ki ga ponoči nazaj uspava brez dojenja. Pri nekoliko starejših otrocih pa se to da urediti tudi z ustnim dogovorom, ampak morajo biti v tem primeru govorno že precej spretni, da bodo tudi zares razumeli in bili zmožni ponotranjiti, kaj jim želimo povedati.
Kako prekiniti to, da otrok vsak večer zaspi z dojenjem pri starosti 21 mesecev?
Pri tej starosti počasi korakate v zadnji poskok rasti, ki se odvija okoli 2. leta. Včasih takrat res postane zelo naporno … Ampak mine! Razen tega, pa se v tej starosti kot zelo dobra “metoda” obnese ati, predvsem zato, ker z vidika čustvenega in psihosocialnega razvoja očka otroku pri tej starosti zares obogati svet. Če na primer ati prevzame uspavanje, bo to za njun odnos zelo lepa izkušnja (ki pa bo verjetno rabila en svoj čas, saj je protest otroka zelo običajen), za vas pa zagotovo tudi. Sčasoma, ko se novi režim usede, potem tudi mamice brez težav dajejo otroke spat in ne iščajo dojenja.
Kaj pa dojenje po 1. letu vzporedno z novo nosečnostjo?
Dojenje in nosečnost sta povsem združljiva in dojenje v času, ko se dogajajo te velike spremembe, ki bodo v življenje družine prišle z prihodom novega člana, starejšemu otroku daje res eno posebno varno bazo. Dojenje v času nosečnosti ne ogroža ploda, saj otrok nikakor ne zažira hrane nerojenemu, prav tako oksitocin, ki ga sprošča dojenje, ne vpliva na krčenje maternice v času nosečnosti (ampak samo v času poroda, saj takrat naraste število receptorjev). V času nosečnosti se lahko nekoliko zmanjša produkcija mleka, pri nakerih se vmes celo prekine, saj novo hormonsko ravnovesje v času nosečnosti povzroči, da več ne velja mehanizem povpraševanje-ponudba. Vendar pa za mnoge otroke to sploh ni nobena ovira in se nekateri celo dojijo naprej, čeprav je mleka zelo malo ali pa ga sploh ni. Nekatere to seveda zjezi (ali pa recimo sprememba okusa, ko se začne tvoriti mleko za novega otroka) in v času nosečnosti se odstavi približno polovica dojenih otrok. Približno polovica pa jih veselo nadaljuje v tandemu z bratcem ali sestrico.
Kako uskladiti dojenje starejšega otroka in novorojencka?
Tema, o kateri sprašujete, je seveda zelo pomembna in tudi globoka za celo družino. Novorojenček vas, kot najbolj nebogljeni in najmlajši član družine brez dvoma najbolj potrebuje. Seveda pa ob stiski, ker ni več edinka, zelo na stik s starši računa tudi vaša hčerka. Ta razpetost med sorojenci je vedno izziv, ko pride novi otrok, ne glede na to, če je posredi še tudi dojenje. Za starejše bratce in sestrice je vedno zelo dragocena izkušnja, ko opazujejo svoje starše, kako skrbijo za družinski podmladek. Tako da ni nič narobe, če se čisto naravno vaš fokus malce obrne proti novorojenčku. Vsekakor je to tudi lahko pomemben trenutek za odnos, ki ga ima s starejšimi otroci očka, saj bo na ta račun lahko njun odnos dobil še en nov, morda tudi drugačen zagon. Glede samega dojenja pa je tako, da ima novorojenček pri dojenju vedno prednost in se mu vedno ponudi tista dojka, ki je bolj polna, saj so starejši otroci že bolj vešči praznjenja dojk kot mlajši. Prav tako je fino menjavati strani, saj to pozitivno vpliva na razvoj mišičnega tonusa in razvoj vida pri novorojenčku. Razen tega pa ni nekih “pravil”. Morda je še najpomembnejše to, da se vas v času, ko ne dojite, čim bolj razbremeni, da z otroci, predvsem s starejšo hčerko, čim več časa preživi tudi očka ter drugi družinski člani. Pri tandemskemu dojenju je kar pogosta tema utrujenost, zato je zelo smiselno razmisliti, na kakšne vse načine vam lahko sorodniki pomagajo pri skrbi za otroke
Kaj menite glede dodatnega obroka ponoči v primeru, kadar nam uspe prekiniti nočno dojenje?
Glede na načela spalne higiene za kvaliteten spanec ni najboljše imeti ponoči obroka. Otrok, ki z dojenjem ponoči prekine sam od sebe ali pa z našo pomočjo v starosti, ko je za to tudi zares pripravljen, ponavadi tudi ne išče obroka v nočnem času. Je pa res, da se nekateri otroci zbujajo tudi iz “navade”, ker se ob predvidljivih urah sproščajo hormoni, ki nas delajo lačne. V tem kontekstu otrokova želja ni nobena razvajenost, ampak predvsem situacija, ki je pač nastala in vsekakor ni konec sveta. Otrokom, ki so fizično zreli za opustitev nočnega hranjenja dostikrat pomaga že kak požirek vode iz bidona ali kozarčka in precej hitro opustijo nočno prebujanje. Vendar pa je s praznim želodcem tudi zelo težko zaspati. Iz tega vidika je v primerih, ko do nočne lakote prihaja občasno, nočni obrok čisto ok. Tudi mi se kdaj prebudimo lačni in po majhnem prigrizku zaspimo kot medvedki. Tako da v primerih, ko občasno pride do lakote, se nam ni treba bati, da otroka kakorkoli razvajamo ali pa na nočno hranjenje navajamo. V teh primerih gre za izjeme, v katerih je dragoceno celi družini prihraniti gorje in otroka uslišati.
Kako dojiti potem, ko so uvedeni že vsi obroki goste hrane?
Ko so uvedeni vsi obroki čvrste hrane, je smiselno otroka dojiti glede na potrebe, ki jih pokaže. Predvsem pa sproščeno, ker se bo dojenje slej ko prej začelo zmanjševati, čeprav verjetno zaenkrat še ni videti tako. Veliko otrok se tam okoli prvega leta kljub uvedeni čvrsti hrani še kar precej doji, to pa zato, ker v času okoli 1. leta pride do razvojnega poskoka in je potreba po mleku začasno povečana. Načeloma po tem poskoku otroci vse bolj preidejo v predvidljiv ritem dojenja. Je pa še ena stvar glede dojenja in uvajanja čvrste hrane. V naši kulturi vlada prepričanje, da je čvrsta hrana na nek način superiorna materinemu mleku, ampak temu ni tako. Kar precej študij je ena za drugo ugotovilo, da ob prekinitvi dojenja v želji, da bi otrok pojedel več “prave” hrane, otroci ne nadomestijo kar nekaj vitaminov, npr. A, B in C vitamina. Iz tega vidika je dojenje zares dragoceno, ker je odličen vir vitaminov in mineralov, pa tudi maščobe in beljakovin. Za mizo lahko dojenje v resnici vnese še eno dodatno sproščenost, saj vemo, da bo otrok z dojenjem hitro “poštukal” vse, kar bi mu recimo lahko umanjkalo zaradi izbirčnosti.
Kako otroku pomagati kot vzgojitelj v vrtcu, ko se starš odloči, da bo prenehal z dojenjem pri starosti od 3-5 let?
Fenomenalno vprašanje! Najprej čestitke, da kot vzgojiteljica razmišljate o teh temah in da spodbujate starše pri razvijanju rahločutnega odnosa do otrok. Vloga vzgojiteljice je v življenju otroka pomembna in če uspe z njo vzpostaviti eno zaupnost, povezanost in sproščenost, je dostikrat res lahko vzgojiteljica tista, ob kateri še dodatno predeluje različne teme, tudi prenehanje dojenja. Prav tako pa je vzgojiteljica še ena pomembna oseba, ki otroka regulira brez dojenja in tako lahko otrok ravno ob njej najboljše predeluje, kaj je tisto, kaj v odnosu ostane, ko izgine dojenje. V starostni skupini, ki jo omenjate, so otroci že precej vešči komuniciranja, zato je pogovor o prenehanju dojenja, o tem, zakaj je do tega prišlo in kaj pogrešajo, zares dobrodošel. Dejstvo je, da se vsako dojenje enkrat konča, zato se s predelovanjem te izgube stika na nek način spopada skoraj vsak otrok in takrat rabi bit predvsem slišan v svojih občutkih in opremljen z načini, kako lahko dojenje nadomesti. Otroci, ki so zaključili z dojenjem na pobudo staršev, se včasih še malo lovijo, kako se pomiriti, kako najti stik s starši, kako se uspavati, … In je fajn, če lahko te zadeve ob nekom “zvadijo”. Včasih, če v času odstavljanja prihaja do malce slabšega spanja, so lahko čez dan posledično malce manj vodljivi in bolj občutljivi, pa je dragoceno, če jim lahko takrat to spregledamo.
Aleksandra, res hvala za izčrpne odgovore in upam, da se še kdaj ob kakšni priložnosti srečamo! Več informacij o dojenju po prvem letu najdete tudi v njeni knjigi Dojenje po prvem letu, ki je izšla pri Založbi Sanje.
