kot vaš čas in pozornost, posvečena otrokom. Ne, saj se hecam, v resnici res nisem pristojna za ocenjevanje, katera igrača je dobra, katera slaba, še manj pa vem, katera igrača bo vašemu otroku narisala nasmeh na obraz in ga razveselila in ali je čas, ki mu ga posvetite, res tisto, kar potrebuje.
Lahko pa se oprem na svoje lastne izkušnje in vam zaupam, kako je pri nas. Letos smo se ob rojstnem dnevu našega, zdaj deset let starega, fanta, obdarovalci znašli pred veliko težavo. Obdarovanec si je namreč želel darila, ki so za njega zaenkrat, po naši oceni, še malo pretirana (na primer laptop, igralna konzola) in ne bodo dobro vplivala na njegov razvoj. Njegove ostale želje so se spreminjale iz dneva v dan, nobena pa ni bila prav močna. Dejstvo je, da ima naš Jaša 2 starša, 2 so-starša, 4 babice in dedke in cel kup drugega sorodstva, ki so obdarovanje skozi leta doterali do konca in niso pustili več skorajda nobene neizpolnjene želje. Letos se mi je res prvič zazdelo, da je obdarovanje izgubilo del svojega čara, saj je fant toliko star in ima tak karakter, da ga enostavno nič več pretirano ne razveseli.
Zato sem se odločila, da bomo letos zastavili decembrska obdarovanja malo drugače. Opažam, da je tisto, kar naši družini manjka skozi leto, kvaliteten čas, ki ga lahko preživimo skupaj, neobremenjeno in brez skrbi. Zato sem se odločila, da bodo obdarovanja šla v smeri podarjanja izkušenj in posredno tudi časa, ki ga bomo lahko preživeli skupaj več, kot v toplejšem delu leta.
Sama sem že od nekdaj ljubiteljica družabnih iger in sem, ne da bi se dobro zavedala, odkar sta se rodili hčerki, na ta del življenja kar malo pozabila. Sedaj pa so otroci končno toliko stari, da se lahko grejo že več kot Človek, ne jezi se in spomin. Tako bom letos prvič delno prekršila svoje pravilo, da otroci dobijo tisto, kar si želijo, (če je seveda v okviru budžeta) – ker eden izmed njih enostavno ne ve več, kaj naj si še zaželi, pri igranju Poti po Sloveniji pa je vseeno zelo užival. 😉 Tako bomo Miklavžu in Božičku naročili družabne igre, ki jih lahko igra cela družina.
Družabne igre imajo lahko veliko pozitivnih vplivov, tako na otroke, kot vse ostale. Skozi igro treniramo socialne veščine, učimo se načrtovanja korak za korakom ter strateškega razmišljanja. Na koncu igre je nekdo zmagovalec in nekdo poraženec, kar je v življenju nekako normalno stanje – s tem se otrok navaja na to, da se ne vrti ves svet okrog njega in v življenju enostavno ni vedno on tisti, ki zmaga. Pa še to – ko se z otrokom igrate, ga medtem mimogrede spoznavate še v malo drugačni luči. No, pa tudi sebe. 😉 Vidite, kako se spopada s frustracijami, kako se obnaša, ko mu gre super. Gre vam na živce, ko se ‘dere’ zato, ker mu ne gre tako, kot si je zamislil. Zahteva od vas energijo in angažiranost za to, da ga spodbujate pri premagovanju preprek. Vse skoraj čisto tako, kot v resničnem življenju, le da gre za igro in je strnjeno v kratek čas. Tako da ne – ne morete pričakovati, da bo čas, ki ga boste posvetili igri z otrokom, ravno prost čas za vas, se boste pa vsi zagotovo malo bolje spoznali, kar vam lahko koristi tudi pri premagovanju čisto vsakdanjih, življenjskih problemov. 😀
Katero igro izbrati? Na trgu je res široka ponudba družabnih iger. Tiste, ki jih jaz osebno res toplo pozdravljam in bodo v našem izboru za Miklavža in Božička, so za otroke poenostavljene verzije bolj zahtevnih namiznih iger – na primer Monopoly Junior, Activity Junior, Catan Junior. Vse so primerne za otroke, ki so starejši od 4. ali 5. let, kar pomeni, da jih bosta lahko igrala tako Sara, kot Jaša. Pot po Sloveniji je primerna za malo starejše otroke in celo družino – nekatera vprašanja so tako zahtevna, da se tudi odrasli naučimo česa novega. Lahko jo preprosto priredite tudi za mlajše otroke in pri spraševanju enostavno niste tako strogi, kot bi morali biti. Nekatere igre krepijo tudi fine motorične sposobnosti otrok, na primer Jenga, Zdravnik za krokodila, Operacija … Na spletni strani DexyCo najdete še kup drugih iger, primernih za različna starostna obdobja otrok ter različne priložnosti – tako za običajno, kot potovalno rabo.
Med pisanjem tega zapisa sem se prav spomnila, kako smo kot otroci preživeli po cele počitnice za igro Monopoly-ja – se spomnite še tistega legendarnega, v modri škatli? Vedno sem izgubila, ampak mislim, da nas je večni zmagovalec, sosed, malo prinašal naokoli, ker je bil vedno on tudi banka. 😀 Vedno sem uživala v strateški igri Remija ali šnopsa. Ko je prišel ven Catan, pa sem ga tako naštudirala, da sem redko komu prepustila zmago. Le še kakšen dodatek me je uspel zmesti. 😀 Preden sva dobila Saro, pa sva se z možem in prijatelji cele popoldneve, večere, včasih tudi noči, učila pravil novih strateških iger, ki so trajale tako dolgo, da smo jih uspeli igrat ravno prvič in mogoče še drugič. Upam, da bom te pozitivne izkušnje prenesla tudi na svoje otroke, da bodo znali uživati tudi v kakšni strateški igri na mizi, ne samo ‘online’.
