Sara se vsako leto posebej izjemno veseli spuščanja gregorčkov po reki. Ko je prireditev v Ljubljani letos odpadla, sem bila še jaz malo razočarana. Na srečo pa sva vse nadoknadili v Topolšici.
Tukaj so se letos že drugo leto zapored odločili za okolju bolj prijazno izdelavo gregorčkov oz. kar enega velikega splava z gregorčki. Saj veste – kolikor so male ladjice luštne, se zataknejo v grmovje okrog potočkov in marsikateri material tam ostane ter onesnažuje okolje. Skrb za to, da bi bili vaši otroci zato, ker ne bodo imeli lastnega gregorčka, razočarani, je povsem odveč. Čisto vsi otroci so sodelovali pri izdelavi malih hišk in nato svojo ponosno postavili na skupen splav.
Kako je vse skupaj izgledalo?
Najprej smo izdelali hišice. Uporabili smo kartonaste škatle, jim izrezali okna in vrata ter jim naredili fasado – jih oblepili s časopisnim papirjem.
Streha je oblepljena s plastičnim polivinilom – ker na jezercu, na katerem splav splavimo, stoji kar nekaj časa in kljubuje vsem vremenskim razmeram.
Sledi postavljanje hišk na stiroporast splav.
Končni izdelek:
Na koncu smo še povzeli, iz kje kulturni običaj izhaja. V preteklosti so namreč s tovrstnim običajem kmetje zaznamovali začetek obdobja, ko so lahko spet delali pri naravni svetlobi. Dejali so, da sveti Gregor “vuč v vodo vrže”. To je pomenilo, da po godu sv. Gregorja, 12. marcu, lahko dalj časa delajo pri dnevni svetlobi. Nekoč so tradicijo ohranjali predvsem vajenci, ki so sprva po potokih spuščali kose lesa z gorečimi oblanci, pozneje pa z gorečo svečo. V obdobju pred 2. svetovno vojno so to šego s spuščanjem lesenih ali papirnih plovil z gorečimi svečami začeli prevzemati otroci.
Našega ogromnega gregorčka smo še splavili – otroci ga bodo lahko hodili gledat na malo mlako še dolgo v začetek pomladi. 🙂
