Ali pa tudi ne. Po mojem mnenju je naslovni stavek najbolj zlajnan in zgrešeno uporabljan od vseh v internetnih mami skupinah. Zakaj se z njim nikakor ne morem strinjati?
Zakaj imamo zadnja leta v Sloveniji epidemijo pretežkih otrok? Za prehranjevanje mladoletnih otrok so odgovorni njihovi starši. Otroci sami niso dovolj zreli, da bi lahko presodili, kakšna hrana je za njih najbolj primerna. Si katera mama želi, da je njen otrok obravnavan kot pretežek? NE. Kako to, da včasih ni bilo toliko prehranjenih otrok? Ker ni bilo toliko neprimerne, predelane hrane polne enostavnih OH, ki otrokom res tekne. Nekaj časa nazaj sem v eni od mami skupin komentirala, da se mi sladkan čaj ne zdi primerna pijača za 3 mesece starega otroka. Name in nekatere druge podobno misleče mamice se je usul plaz odgovorov mamic, naj se brigamo zase in da od malo cukra še nihče ni umrl. Ko sem svoje mnenje podkrepila z najnovejšimi raziskavami stroke, povezanimi s sladkorjem, sem doživela posmeh. Zakaj je torej pri nas toliko pretežkih otrok? Zato, ker vsaka mama za svojega otroka najbolje ve?
Saj veste – hojica. Vsaka mama se sama odloči, če bo otroka dala v hojico. Pediatri jih odsvetujejo, odsvetujejo jih fizioterapevti. V skoraj vsaki ambulanti dobite zloženko z obrazložitvijo, zakaj je škodljiva. Ampak ne, kaj ve stroka? Saj ve vsaka mama najbolje za svojega otroka. In skupine mamic so še vedno preplavljene s fotkami otrok v hojicah in ležalnikih z neprimernimi nakloni za dojenčke. Vsak otrok rabi svoj čas, da shodi in se motorično razvije. Vsaka mama pa najbolje za svojega otroka ve, koliko ga pri tem ovira ali spodbuja. Pa res?
Dojenje … Oh, to dojenje. Če bi bile mamice, ki zaradi katerega koli razloga ne dojijo, v svojo odločitev tako zelo prepričane, potem jih pač vsak dobro ali slabonameren komentar, povezan s tem, ne bi prizadel v dno duše. Mislim, da vsaka mamice zase ve, kakšna je njena osebna situacija in res ne potrebuje mnenja nobene druge mame. Zdi se mi, da so v zvezi z dojenjem nevtralni komentarji izjemno pogosto sprejeti kot napadalni in negativni, kar je lahko po mojem projekcija mamice. Pri tem pa pač ne moremo zanikati prednosti dojenja v primerjavi z adaptiranim mlekom. To dvoje pač nikoli ne bo enako kvalitetna hrana za otroka. Žal, ne glede na to, kako si vsi to želimo. Veliko mamic je tudi povedalo, da so pri drugem otroku veliko bolj samozavestne in imajo več informacij povezanih z dojenjem ter jim je dojenje lažje. Torej vsaka najbolje ve za svojega otroka? Ne vem, če res.
Popolnih mam ni. Ni mame, ki bi v vsakem primeru vedno vedela, kaj je najboljše za njenega otroka. Jaz zase vem, da velikokrat vem boljše, pa vseeno izberem slabše, pri tem pa se ne rabim zagovarjati nikomur. Lahko se trudimo, delamo po občutku in to je po vsej verjetnosti dovolj dobro. Ni smiselno, da se sekiramo zaradi vsakega komentarja, ki ga mimoidoči izusti. Prav tako mislim, da ni smiselno, da naredimo iz vsake debate v mami skupini zaroto sestavljeno izključno iz polov za ali proti. Lahko pa se trudimo po svojih najboljših močeh in mogoče (ni greh, če predlagam, a ne? 😀 ) sprejmemo tudi kakšen argument stroke za pravilen in boljši od našega osebnega občutka. 😉
Vse mamice smo v istem zosu. Upam pa, da se nas vsaj večina TRUDI, da bi ‘vedele’ najboljše za naše otroke. In to je po mojem mnenju tisto, kar je dovolj dobro. 😉
komentarji 3
Katja
Nekaj časa sem premlevala ali naj tole objavo komentiram ali ne, pa sem se odločila, da jo vendarle bom.
Zgornji primeri so morebiti res skrajni in se zdi, da točno vemo, kaj je v njih prav, a v večini to kar je prav in kar ne, ni tako enoznačno. Kot prvo so mnenja stroke pogosto različna – na primer strokovnjakinja za fizioterapijo na spletu pravi, da naj bo podplat na copatih mehak, na drugi strani pediater (ki mu zaupam in katerega mnenje spoštujem) zagovarja copatke, ki nudijo oporo. Komu zdaj verjeti? Ali recimo baby-led weaning – raziskave kažejo tako pozitivne kot negativne strani. Torej enoznačnega odgovora, kako uvajati gosto hrano ni. Da ne govorim o tem, da so se strokovne smernice za uvajanje goste hrane (morda je bila kriva
zgolj druga patronažna sestra??) v treh letih med rojstvoma mojih dveh otrok spremenile.
Tudi, če pogledamo z vidika sladkorja v prehrani (mimogrede tudi sadje, ki ga smatramo za zdravo, ga ima pravzaprav zelo veliko), lahko striktno omejevanje sproži kontraproduktiven efekt (ker takrat, ko ga imam možnost jesti, se ga bom pa prenažrl) in dejansko poznam primere družin, kjer se je tovrstno omejevanje zelo izneverilo.
In še en primer – v našem vrtcu so kot uvodno predavanje v vrtcu izbrali strokovnjaka (ki je s svojimi referencami vsekakor deloval kompetenten), ki je povedal kar nekaj stvari, s kateremi se ne strinjam in obstajajo tudi raziskave, ki njegovemu mnenju nasptrotujejo. Ampak na papirju je bil strokovnjak in morda obstajajo tudi raziskave, ki podpirajo njegovo mnenje. Starši katerih prepričanja je utrjeval, so bili zagotovo vzhičeni, tistih katerih ni, morda zaskrbljeni ali celo jezni. Ali lahko od enih ali drugih pričakujemo, da bodo šli brati strokovne članke? Najbrž ne. Torej se bodo zanašali na eno ali drugo avtoriteto.
Skratka – če bi želeli biti podučeni, bi morali brati veliko veliko količino znanstvenih raziskav. Tega pa v večini nimamo časa, volje in niti znanja za razumevanje.
In morda še nauk moje profesorice iz gimnazije – je rekla, da je kot nadebudna študentka psihologije sledila vsem najnovejšim strokovnim smernicam, pa se vseeno ni najbolj posrečilo.
Zato se meni to, da starši sledijo svojim občutjem vendarle bolje kot da prestrašeni nihajo od enega do drugega strokovnega mnenja dokler seveda ostajajo znotraj “zdrave pameti”. Ker takšnih, ki brezpogojno verjamejo v svoj prav, tako ne moreš spremeniti.
Skratka moram reči, da poskušam biti v sodbah manj stroga (v mami skupine pa se itak ne vključujem, ker ne vidim smisla v tem, da bi z neznanimi ženskami debatirala o svoji nosečnosti ali napredku otroka), ne poznam okolišin, ki so privedle do neke odločitve, ne poznam mame in ne poznam otroka. Nenazadnje pa imam tudi sama že ‘poln kufer’ ljudi, ki se odkar so temperature padle pod dvajset stopinj sprašujejo, kje imajo moji otroci kapo ?. Ker prepih škodi.
Mateja Tamše
S komentarjem v bistvu nimam nobene težave. Vsi primeri niso enoznačni, ni v vsaki situaciji jasno, kaj bi bilo za otroka najboljše – pa tudi če narediš tisto, kar misliš, da je najboljše, mogoče na otroka ne bo vplivalo tako, kot si želiš in bo mogoče ukrep kontraproduktiven.
S temi jasnimi primeri sem želela le poudariti, da to, da ‘vsaka mama najbolje ve za svojega otroka’ v debati, kaj je boljše in kaj je slabše, ne bi smelo biti uporabljano kot argument, ker kot tak nima nobenega smisla.
Tudi jaz se sicer trudim, da ne sodim, se pa pri mrazu in prepihu tudi zna nehati. Je konec koncev vseeno dokazano, da je sladkor posredno vzrok veliko več kroničnih bolezni in v končni fazi tudi smrti, kot prepih, ki je od celega sveta samo na Balkanu opredeljen kot smrtno nevaren. 😀
drzubaidi
Dobro je to napisala, Izogibala sem se ljudi pa koliko je takih ljudi, ki so dobesedno sami, pa dandanes bolj vsak nase gleda in na denar, da se preživijo iz meseca v mesec Teh dobrih vrednost ni več, za kar so uničili to drugi ljudje. Dandanes je zelo malo dobrih ljudi od večine družbe ljudi Se strinjam z Alešom, kar je napisal. To je čisto res. Problem je, kako najti takega človeka, ki se bo isto razumel, to kar imajo skupnega in da sprejmejo z napakami, ker noben se ni rodil popolen.. Dandanes so ljudje preveč navezani na materialne stvari in na naučeno popolnost, sploh na zunanjo lepoto, noben pa ne gleda karakterja posameznika. Da ne govorim v času dogajanja diskriminacije v družbi sploh, ko imajo ti ljudje zdravtsveni problem in gledajo z drugačnim pogledom na življenje.. Če človek ne sprejme drugega človeka, pa naj si bo to lasten otrok v družini, v družbi prijateljev, sorodnikov.. To zame pove in pomeni, da drugi ne bodo sprejeli, kakor je diskriminiral tega človeka.. Pa naj si bo ne glede na lokacijo. Tudi, če se sami sebe spoštujejo, se v resnici bodo še najmanj sebe spoštovali. Zakaj pol imajo družine, če gleda vsak po svoje in se ne znajo držati skupaj? Kar se to v realnosti dogaja.. Žal, a tega noče noben videt, ne slišat, ne govorit, ker vidijo kot nekaj narobe, čeprav ni.. Sploh določenih tabu tem, a medtem, ko to izvajajo na skrivaj, da ja noben ne vidi..