Uvajanja goste hrane pri pri prvi hčerki se spominjam kot zelo neprijetnega – za obe. Ravno takrat se je meja priporočenega polnega dojenja spet prestavila z dopolnjenih 4 na dopolnjenih 6 mesecev. Zdelo se mi je, da je mala pri dopolnjenih 5 mesecih pripravljena na prvo spoznavanje z gosto hrano. Kako sem se motila. Hranjenje nama nikakor ni ‘steklo’.
Najprej sem bila prepričana, da bom hrano samo pretlačila z vilico in jo bo zagotovo sposobna pojesti. Ja, seveda. Niti povohala je ni. Prvi mesec je pojedla žličko ali dve, večino tako ali tako spljuvala ven. Priprava hrane mi je postala najbolj odvečna stvar v dnevu. Začela sem z zelenjavo, ker so me vsi svarili, da če bo poskusila sadje, ji bo tako všeč, da bo vse ostalo zavrnila. No, zgodilo se ni nič od tega, gladko je zavračala vse. Ko sem hrano začela popolnoma pasirati, je sprejela kakšno žličko tu in tam. Prvi obrok sva ‘zamenjali’ šele nekje pri osmih mesecih. Konkretno je začela jesti šele, ko sva popolnoma prenehali z dojenjem, pri 16 mesecih. Do takrat pa je bilo hranjenje ena sama sekirancija, boj in še zdaleč ne kakršen koli užitek.
Zdaj, ko gledam najino uvajanje za nazaj, se res držim za glavo. Ko pogledam kakšnega od starih posnetkov, mi je prav težko pri srcu. Eden mi je še posebej ostal v spominu. Sara je jedla krompir s peso, eno od jedi, ki ji je malo bolje šla po grlu. Spomnim se, da ji ponujam pire z žlico, njej pa je bilo v interesu samo to, da bi tisto žlico, ki sem jo držala v roki, prijela. Takrat se mi je zdelo, da me zafrkava – zakaj vraga noče jesti, saj razume, da je za pojesti to, kar je NA žlici, ne žlico sama. Zdaj vem, da je bila to naravna otroška radovednost in zanimanje, ki je takrat enostavno nisem videla in znala razumeti.
Po teh izkušnjah mi je bila misel na uvajanje goste hrane pri drugi deklici popolnoma odveč. Vedela sem, da se bova polno dojili, kolikor dolgo se bova lahko. Ko je večina mamic v skupinah navdušeno začela z uvajanjem hrane, nekatere že pred 4. mesecem, in so se jim začele ponavljati težave, ki sem se jih spomnila še sama, sem vedela, da je bila odločitev prava. Med množico informacija pa so kapljale tudi te o BLW. Prijateljica z malo starejšo hčerko mi je razložila osnove in metodo zelo pohvalila. Tako sem začela raziskovati in našla na FB tudi skupino z več informacijamo o BLW. Ko sem preletela knjigo Gill Rapley: Baby led weaning – helping your baby to love good food in v njem toliko pričevanj staršev, ki so potrjevala moje izkušnje iz prvega uvajanja goste hrane, sem vedela, da bova z Ronjo to metodo zagotovo preizkusili.
Katere točke so mene osebno prepričale?
- S hranjenjem se začne šele po dopolnjenem 6. mesecu starosti, ko otrok izrazi interes za hrano in je sposoben samostojno sedeti. Do 1. leta je povsem običajno, da otrok dobi večino kvalitetnih hranil iz mleka. Ker je bila Sara večinoma dojena, se mi je zdelo to popolnoma sprejemljivo. Čeprav sem bila pri Sari neskončno zaskrbljena, da zaradi svoje neješčnosti zagotovo nima dovolj.
- Otrok poje toliko, kolikor je sposoben sam in toliko, kolikor mu paše. To pomeni, da se ne prenajeda, kot je to mogoče pri tekoči hrani in se ne hrani sam. Samoregulacija pomaga tudi pri ohranjanju primerne telesne teže kasneje.
- Spodbuja motoriko ter samostojnost. A nimamo najrajši, ko naši otroki mejnike dosežejo in presežejo sami? A nismo najbolj ponosni na njih, ko jim nekaj uspe povsem samim in se tega tudi sami zavedajo – kar se kaže v neverjetnih nasmeških in žaru v očeh?
- Lahko sedi z nami pri mizi, je del družine. Tako nas lahko opazuje in posnema ter uživa v družbi.
Več o najinih začetkih v naslednjih zapisih. Osnove baby led weaninga pa najdete tule.
