Mamine zgodbe

Edina stalnica so … spremembe.

Zadnjič sem načrtovala teden – kdaj bova z malo počeli kaj, kako se bova organizirali glede na njene spance, kdaj je najbolj primeren čas za obiske in podobno. In uganite kaj? Mala se je odločila, da ji je popolnoma vseeno za to, kakšne načrte sem jaz naredila. Še več, čisto vseeno ji je, če je do sedaj hodila spat ob 10h zjutraj in 2h popoldne, ona bo pač zdaj zaspala že ob 9h, popoldan pa po možnosti sploh ne bo hotela spat: ‘Mami, ti se pa pojdi solit s svojimi načrti in planiranjem.’ Ob takih natempiranih dnevih in tednih, to mala zavrača vse možnosti ukalupljanja v neke razpredelnice, me zna vsaka malenkost precej hitro spraviti s tira.

Vdih – izdih – vdih – izdih. Nekaj živčnih dni. Ko nobena ni zadovoljna. Mala se pritožuje, ker jo uspavam po uro ali dve skupaj. Jaz sem z živci na koncu, ker če me kaj spravi iz tira, so to dolgotrajna in (ne)uspešna uspavanja po večkrat na dan. Po nekaj dneh pa ponavadi pridem k sebi in si rečem: ‘Dovolj!’ Opomnim se, da smo vsi samo ljudje. Tako ona, kot jaz. Nismo roboti, ki se lahko ugasnemo, ko se nam pač tako zazdi. Tudi jaz imam kakšen dan težavo zaspat, če imam bolj stresen dan.

Naredili bomo tako, kot bo rekla Ronja. 😀 Če noče spat prej, bo šla spat kasneje. Slej ko prej bo zaspala. Bolj ali manj tečna bo enkrat padla dol.

Še enkrat več pa se mi je spet potrdilo to, da so pri vzgoji malih otrok edina čisto zares prava stalnica – spremembe. Bolj planiram in se organiziram glede na otroka, bolj mi zna prekrižati načrte. Ko se ravno navadim na nek urnik in ritem, ga bo otrok zagotovo spremenil. Najbrž je vse to je del življenja, ne?

Kako sem šele utrujena, kadar otroci zbolijo, pa najdeš tudi tule.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja