Tisto, kar zares šteje

Včeraj zvečer, ko smo s puncama povečerjali, se umili in se po napornem dnevu skupaj nagužvali v posteljo, sem se prav malo zamislila. Bila sem utrujena, pravzaprav izčrpana in imela sem občutek, kot da ne zmorem ničesar več, kot samo ležati v postelji. Pa sem jima prebrala še pravljico, medtem ko je Ronja izvajala svoje plezalne podvige in sem poleg branja morala gledati še na to, da ne bo padla iz postelje. Potem smo se še malo pocrkljale, Sara je šla v svojo posteljo, jaz pa sem Ronjo uspavala dalje.

Ne vem, kako je pri vas z uspavanjem dojenčkov. Pri nas trenutno Ronja spi čez dan še dvakrat, kar pomeni, da jo uspavam vsak dan trikrat. Vsako uspavanje je težje – medtem ko jo pri dopoldanskem spancu zmanjka praktično takoj, popoldan lahko ta proces kar traja. Zvečer pa se crkljava, dojim jo ter ji tresem ritko vsaj ene pol ure, včasih tudi dlje, da jo končno zmanjka. In to vsak dan, dan za dnem … Človek se te vsakdanje rutine pač naveliča, kdo se je pa ne bi.

Medtem, ko je plezala po meni, se prevračala, mi je začela glodati brado. Pri tem me je seveda celo zalila s slino, ki ji sedaj, ko ji izraščajo zobje, lije iz ust v potokih. Medtem mi je rinila prste v nos in me ščipala po vekah. Če bi človek to opazoval objektivno, bi si mislil, da je to res vse skupaj zelo nadležno. Jaz pa sem globoko vzdihnila in izdihnila ter začutila res neskončno srečo in hvaležnost. Za to, da imam dve čudoviti in zdravi hčerki, s katerima sem lahko praktično vsak dan. Da si želita moje bližine ne glede na to, kako mi je včasih to nadležno. Da lahko ležim z njima ob večerih in se crkljamo med uspavanjem, pa čeprav bi ob pomanjkanju časa včasih najraje videla, da bi ju lahko enostavno dala v posteljo in odšla.

Vem, kako hitro so ti trenutki minili pri starejši hčerki. Pa sem se tolikokrat pritoževala nad tem, da moram z njo ležat, dokler ne zaspi. Zdaj, pri štirih letih, me podi iz svoje postelje in se noče več stiskati, ker ji je potem vroče. Glede na to, da pri Ronji vse skupaj gre še hitreje, se moram v nekaterih trenutkih prav zavestno ustaviti in jih užiti. Ker jih tako kmalu več ne bo in ostal bo le še čudovit, nostalgičen in nežen spomin. Na dobre stvari, itak – slabe se mi zdi, da tako ali tako po hitrem postopku pozabimo.

 

Napiši komentar