Mamine zgodbe

Prvi dnevi v porodnišnici

Najbolj sem se bala začetnega obdobja po porodu. Po Sari sem namreč kar nekaj časa okrevala. Tistega obdobja se spomnim kot zelo stresnega in napornega in tokrat sem bila kar obremenjena s tem, kako bo v drugo.

Že takoj po prihodu v sobo sem se brez težav postavila na noge. Ena od sester je celo komentirala: ‘No, tole je bilo pa pogumno.’ Ker je bil porod veliko manj naporen kot prvi, sem se že od samega začetka počutila veliko bolje. Na dneve v porodnišnici sem se v drugo dobro pripravila. Na srečo sem se še spomnila, kaj vse sem pogrešala ob prvem obisku. Govorim recimo o taki preprosti zadevi, kot je gosti sok. Po prvem porodu bi ubijala za njega, pa mi ga je mož prvi dan pač nanj pozabil. Tako da sem tokrat v torbo spakirala še nekaj litrov soka. Če prištejem še fotoaparat (cca 2kg) se ne čudim, da se je ena babica malo zgrozila, ko mi je prijazno in v dobri veri pomagala nesti torbo v porodno sobo.

Nisem pričakovala, da bo v porodnišnici taka štala glede dojenja. Zanimivo se mi zdi, da so vsepovsod po porodnišnici obešeni plakati, kako spodbujajo dojenje in kako naj bi to šlo v teoriji. Potem prideš pa na oddelek, pa vsaka sestra, zdravnica na viziti, pa pediatrinja, pa ne vem kdo še vse, govori nekaj po svoje. Ni čudno, da so potem mamice čisto zmedene. Prvi dan sem samo poslušala, kako cimro sprašujejo, če že ima mleko. Pa to čisto prijazno, ampak vsako osebje malo drugače. In ja, če ga pa še nima, oz. ga ima tako zelo malo, bodo pa prinesli malo glukoze. Ali pa dodatka. Kako pa otrok spi? Se zbuja? Je razdražljiv? Ja, mu damo pa malo dodatka. Prvi dan! Nobena ženska nima mleka kar takoj prvi dan po porodu, zato so me ta dvojna sporočila kar malo presenetila. Prvi dan otroci večinoma spijo in večini je joška zadnja skrb. Tako da sem se na koncu prvega dneva, ko je Ronja cel dan spala ko top, že malo zasekirala, da slučajno ne bi še mene na oddelku začeli zasipat s takimi vprašanji. Na srečo se je mala drugi dan zbudila in cel dan visela na meni. Tretji dan je že začela pridobivati na teži (čeprav o navalu mleka še ni bilo ne duha ne sluha!!). Tako da sva se temu na srečo izognili. Če pomislim, da bi bila na oddelku prvič, bi se lahko že ob tem, kako sta bili glede dojenja obravnavani cimri, čisto zasekirala. Se mi zdi, da je dobro iti tja z malo tršo kožo in si ravno vsake stvari, ki to jo mimogrede navrže osebje, ne vzeti preveč k srcu. Pa čeprav je v poporodnem hormonskem koktajlu včasih to zelo težko.

Druga stvar, ki se tiče dojenja in je v prvih dneh tako pomembna, da lahko vpliva celo na vzpostavitev dojenja v nadaljnje, pa je nega prsnih bradavic. Sicer pravijo, da dojenje nikakor ne sme biti boleče. Po mojih lastnih izkušnjah pa je na začetku, kljub temu, da se otrok pravilno pristavlja in pravilno sesa, hudičevo boleče. Tako boleče, da vsakič, ko se otrok pristavi, vidiš vse zvezde. Če pa k temu prišteješ še krčenje maternice, pa to nikakor ni neka sanjska izkušnja, kot se to včasih predstavlja. Torej NEGA! Pri Sari sem ob dojenju videla vse zvezde še 2-3 tedne po tem, ko sva bili že doma. Tokrat sem več energije vložila v predpripravo in s sabo vzela Multimam komprese in lanolin. In te komprese so bile zame res zlata vredne. V prvih dneh, takoj ko sem začutila prve bolečine, sem jih uporabila nekajkrat za nekaj ur. Ko sva prišli domov, še enkrat in potem so bile bradavice sanirane in dojenje vzdržno. Po enem tednu pa sploh ni bilo več nobenega problema. Nobenih nastavkov, nobenih flašk, predvsem pa čim manj kompliciranja. Ne pravim, da bo to pomagalo vsem. Vem pa, da bi meni, če bi to vedela že leta 2013, prihranilo mnogo bolečin.

Babice, mame in patronažne sestre pravijo, da je treba po porodu predvsem in veliko počivati. Glede na to, da so že nekaj dale skozi, sem njihove nasvete upoštevala – tudi po prihodu domov. Več o tem pa v naslednjem zapisu.

Če te zanima več o moji nosečnosti, pa pokukaj še sem.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja